Že starogrški filozofi so vedeli, da je človek politično bitje. Živeti v skupnosti, drugače človek kot posameznik niti ne more živeti, vselej zahteva neko obliko organiziranja, vodenja, odločanja – in natanko to je naloga politike. Politične odločitve vplivajo na vsakega pripadnika skupnosti. Zato ima tudi vsakdo pravico sodelovati v političnem procesu. Kar pa ne velja samo za demokratične skupnosti; celo v najbolj avtokratskih režimih ljudje na koncu delujejo politično in vržejo samodržca z oblasti.

ZAKAJ?

Kreda je orožje. Vzemi jo v roke!

Kreda ne uničuje, ne poškoduje, ne škodi zdravju, niti umaže ne.

Kreda je dovoljena. Z njo lahko ustvarjaš, medtem ko s policajem klepetaš o svojih prostočasnih dejavnostih.

Če kdo res srčno vztraja, da svoj izdelek odstraniš, ga pač zaliješ z vodo (izdelek, ne težaka; lahko pa tudi njega, če hitro tečeš).

Oh, zamolkle besede,

razlite iz težkih oblakov,

tako lepo ujete v razprto pajčevino,

bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.

Kaj moramo o Zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti vedeti pravni telebani? Za čem stojimo, če s svojim podpisom podpremo pobudo za vložitev Predloga zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države?

Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti … svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.

Kot fantomska vojna za planet sočutja

ali planet: fantomski dvoglav, ki sam sebi sodbo piše.

Tisočletna poguba v neprebojnem jopiču slepote;

prepoved – ugriz v sadež – nam (naivnemu dvonožcu) je velela,

da ne bi okusili to sočnost resnice; tako in tako neizogibne;

nauk greha v pošast je spremenila;

v to zmotno tolmačenje podlosti, ki v sanjah nas lovi.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ), natančneje na Direktoratu za invalide, so pripravili aplikacijo za izvajalce Zakona o osebni asistenci. Le-ta naj bi njim, na MDDSZ in nam, izvajalcem, osebnim asistentom in uporabnikom, olajšala delo pri vnašanju vseh vpletenih deležnikov. Aplikacija bi zagotavljala tudi bolj transparentno vodenje vseh zaposlenih in beležila njihove ure dela pri posameznih uporabnikih, ki so upravičeni do osebne asistence. Vsekakor dobronameren poskus, da bi se preprečile številne zlorabe pri samem delu osebnih asistentov, nedopustnih zahtevah posameznih uporabnikov in pri nekorektnem in nestrokovnem delovanju nekaterih izvajalcev. V ta namen smo imeli izvajalci tudi predstavitev delovanja aplikacije, vnašanja podatkov zaposlenih in beleženja odobrenih ur osebne asitence za posameznega uporabnika.

Zakaj »Zakaj«?

»Zakaj« je zanemarjeno vprašanje. Odgovori na »kaj« in »kako« zadostujejo za preživetje. Prav tako omogočajo razvoj in napredek, brez katerih se nam zdi življenje prazno in brez smisla. »Zakaj« pa postavlja samoumevnost, razvoj in napredek pod vprašaj. Zahteva razmišljanje, ne zgolj mišljenja. Zato se zdi kot motnja. Nobeno drugo vprašanje ljudi ne vznemiri tako kot »zakaj«. A po drugi strani: če bi se najprej vprašali »zakaj«, in šele potem »kako«, bi naredili neprimerno manj škode – sebi in drugim. Zato je to vprašanje pomembno.

Zamisli za članke se mi pogosto utrnejo v obliki vprašanja »zakaj«. Ko pade, jih pade še cela vrsta kot domine. In ko mi ne zastirajo več razgleda, se mi prikaže povsem druga slika …

Obraz: kakor Zemlja predraga,

nastavlja razmajano lice;

vrti in prilagaja vodilno hemisfero;

levo zrcali desno, desno zrcali levo.

Te dni se je v Divači prebudila t.i. civilna iniciativa, ki nasprotuje, po njihovem, preštevilni naselitvi oseb, ki imajo oznako intelektualne in/ali fizične oviranosti. Skupnost je sicer pripravljena sprejeti nekje od osem do deset posameznikov, a 26 oseb je na zgolj 1700 krajanov odločno preveč ogrožujoče. Divačani naj bi v »anonimni anketi« povedali, da jih je strah, saj se bojijo za varnost svojih otrok … Pa še policijske postaje nimajo v Divači! Dvomim sicer, da je to pravi obraz večine prebivalcev Divače, ampak bolj egoistična zabloda nekaj posameznikov. Prav anonimnost, na katero se sklicujejo nekateri, in »vidnejša« predstavnika pred kamerami, ki sta brez prepričljivih argumentov izrazila svojo nestrpnost, potrjujejo vtis, da je nekdo vse skupaj zlorabil za ščuvanje, podpihovanje in manipulacijo. Takšne »ne-civilne pobude« je treba zatreti takoj v kali, saj želimo kot družba ohranjati ter spodbujati odprtost, strpnost in enakopravnost.