Gradnjo piramid, svetišč, katedral in pagod je tisočletja dolgo gnala skupna sila. Lahko bi jo imenovali človekovo hrepenenje po združitvi s Presežnim, želja po zbližanju z Nadnaravnim. S temi veličastnimi spomeniki preteklosti, je človek skušal preseči minljivost, ovekovečiti spomin na mogočneže, vladarstva in dogodke ter si odgovoriti na vprašanja po smislu.

Lahko daš Bradu Pittu in Leonardu DiCapriu glavni vlogi v istem filmu brez bojazni, da bi ga njuno rivalstvo pokvarilo? Lahko daš Margot Robbie vlogo lepe in prazne lutke brez bojazni, da bi jo njena igralska nadarjenost pokvarila? Lahko namečeš na kup odlomke vesternov v vesternih, vesternov o vesternih in vesternov ob vesternih brez bojazni, da bi ta čebula usmradila film, ki je in ni vestern? Lahko posnameš povsem nespektakularno dirkanje z avtom, ki ima več vsebine in smisla kot vse spektakularne filmske dirke skupaj? …

Tako, kot so jo in jo še bodo državniki, prav gotovo ne. Oni jo delijo tako, da ustreza njim, ne državljanom. Ta spis torej ni predlog, ker tem dripcem nima smisla predlagati ničesar, če hkrati ne predložiš tudi tehtnega denarja ali grožnje. Ta spis je miselna igra. Če se v tej državi že ne moremo igrati v peskovnikih, ker so polni svinca, se lahko vsaj v mislih …

Teorije zarote so od nekdaj obstajale. Poznali so jih že Stari Rimljani, vendar pa so se do današnjih dni “prelevile” v “mainstreamovski” pojav, ker so “mainsteream” mediji pač odpovedali. Resnica je prirejena, je selektivna. Povprečen bralec se je naveličal “starega trabanta”, ki ga vsakih nekaj kilometrov pusti na cedilu.

S permisivno vzgojo je podobno kot s krščanskimi vrednotami. Vsi vedo, kaj to je. Ko jo vidijo, jo takoj prepoznajo. Iz rokava znajo stresti kup primerov. A ko jih povprašaš po razlagi, začnejo nakladati in se v tem nakladanju izgubijo.

Če človek vklopiš spletno stran You Tube, lahko najdeš in vidiš ogromno prispevkov, vse od seksualnih strani do svetih maš, pesmi, oper. Vsega. Običajno je to vse pomešano in si sledi eden drugemu, da je prav zanimivo: tako zraven maše ali duhovnega nagovora najdeš seksualni prispevek. Res smešno.

Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.

Pripravljen sem delati

zanesljivo, vestno in odgovorno,

v dobro sodelavcev,

v korist podjetja,

v zadovoljstvo strank

in v svojo samoizpolnitev,

-

a ne v

nevarnih, neurejenih in zdravju škodljivih pogojih,

med nespoštljivimi sodelavci,

brez zakonskih pravic,

preko delovnega časa

in za ponižujoče majhen denar.

-

Sem zato

obupno

vzvišen,

len,

nesramen

in neumen

-

ali sem zgolj normalen?

Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!

Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.