Gledališko-radijsko-filmsko-televizijski ustvarjalci niso samo poklicna skupnost. So družina. Vanjo se rodiš, poročiš ali pa te posvoji. Diploma ustrezne akademije je posvojitveni papir. Nekateri se vanjo prigarajo, a ti so družinski člani ravno toliko kot dojilje in butlerji: lahko so zraven, a nikoli za isto mizo …

Bolj je proticepilstvo srhljivo, bolj je smešno. Če odmislimo njegovo smrtonosnost, je v teh turobnih časih neusahljiv vir zabave. Za ljubiteljske in poklicne družboslovce pa je tudi čudovita igračka – nova vera, ki jo lahko opazujemo med nastajanjem. Kot bi s časovnim strojem pristali v 'nikogaršnjem času' med vladavino Poncija Pilata (26-36 n. št.), ki naj bi jo s svojimi čire-čarami za vse večne čase zaznamoval nek polbog, in krožkom neusklajenih pisunov, ki se jim je o osupljivih dogodivščinah tega polbitja prvim zdelo vredno nekaj napisati (66-110 n. št.) …

Država nič ne šparaš,

na napačnih koncih zateguješ pas,

briga tebe za vse nas,

vedno nas razočaraš.

Pred mnogimi leti, v srednji šoli, sem bral Ukano Toneta Svetine. Zraven sem razmišljal, kako bi se v podobnih okoliščinah obnesli moji sošolci, znanci, prijatelji in sorodniki: kdo bi bil pogumen, kdo strahopeten, kdo bi molčal, kdo ovajal, kdo bi se žrtvoval, kdo bil klavec, kdo bi pomagal, kdo bi se okoriščal, kdo bi samo gledal. Seveda mi je bilo jasno, da se o marsikom motim – v dobrem ali slabem. A hkrati sem se boleče zavedel, da je okoli mene ogromno ljudi, zaradi kakršnih so na svetu vojne; da jih le ugoden splet okoliščin zadržuje pred izživljanjem nad mano ali kom drugim …

Opustitev dolžnega ravnanja je moralni, pravni, žal pa ne tudi politični koncept. Če oseba na določenem položaju – zdravnik, policist, uradnik itd. – ne stori nečesa, kar bi moral, je kazensko in moralno odgovoren. Poznamo kar nekaj primerov, ko so bili pacienti zavrnjeni ali prepozno sprejeti na zdravljenje; nastal je velik medijski vihar, pa tudi pravne in moralne posledice niso izostale. Podobno velja za številne druge poklice in funkcije – ne samo, da ne smejo ravnati v nasprotju z moralnimi in poklicnimi standardi, narobe je tudi če nečesa ne storijo, pa bi morali. Kajti takšno ne-ukrepanje lahko povzroči veliko, zelo veliko škode. Natanko to se je nedavno zgodilo z okoljem na podnebni konferenci v Glasgowu. Saj veste, kaj pravi Greta Thunberg, da o okolju govorijo svetovni voditelji: bla, bla, bla...

Moj osebni dan mrtvih nastopi malce pozneje. V času, ko poteka Ljubljanski filmski festival, se spominjam svojega nekajletnega brodenja po močvirju nastopaških umetnosti: študij na AGRFT, leto in pol Gledališko-lutkovne šole, ena lutkovna in dve dramski predstavi v poklicnih gledališčih ter nekaj lutkovnih delavnic. Nato sem po temeljitem premisleku prerezal vse niti, ki so me vezale na to čobodro, in zastavil svoje življenje na novo. In vsako leto napoči čas obračuna: Sem ravnal pravilno? Kaj bi bilo, če bi ostal? …

Sprotno dogajanje in neverjetni preobrati, ki se dogajajo na Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) nas kljub temu, da smo že vajeni vsega možnega, še vedno znova in znova presenetijo. Čudi nas predvsem dejstvo, kako se v tej državi ne uspe pretrgati nezakonitih ravnanj in zlorab nad sredstvi, ki so za mnoge uporabnike tako življenjskega pomena. Dejansko se v tej fundaciji pretaka preveč sredstev in vedno znova se vnamejo parcialni interesi in apetiti po oblasti nad tem »kontra-sistemom«. Na sistemsko korupcijo opozarjamo že več kot dve desetletji, a žal moramo ugotoviti, da so tudi na KPK in na Računskem sodišču očito dvignili roke nad jaro kačo zlorab, manipulacij in kraje namenskih javnih sredstev FIHO. Da o politiki in pristojnemu ministrstvu (MDDSZ), niti ne govorimo.

Ni dolgo tega, ko smo se zgražali nad početjem manjše skupine najstnikov, ki so hodili po avtocesti, eden se je nanjo celo ulegel. Res neprimerno vedenje, ki ogroža tako njih same kot tudi druge udeležence v prometu. Pa vendar nekako celo razumemo takšno početje, saj gre za najstnike, ki se skušajo dokazovati, biti veliki »frajerji« (seveda pa tega nikakor ne odobravamo).

Raziskave, konference, resolucije, zaveze, pogodbe, načrti, predlogi, priporočila … Dosti besed ter trgovanje z viri, izpusti, smetmi … Toliko se dogaja, da se zdi, kot da se nekaj dogaja. A kaj se zares dogaja, razen da je poraba energije vedno bolj učinkovita; nič manjša, nič bolj čista, le bolj učinkovita? …