Lani smo praznovali 30. obletnico osamosvojitve. Poleg osrednjega osamosvojitvenega dogodka, 25. junija 2021, se je zvrstilo še več prelomnih datumov, ki so zaznamovali celoten proces osamosvojitve; na primer nedavna 30. obletnica sprejema ustave, ki smo jo obeležili 23. decembra 2021. A le dobra dva meseca kasneje, 26. februarja 2022, bomo zaznamovali žalostno trideseto obletnico neustavnega izbrisa 25.671 ljudi iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije.

Ob tem dogodku, ki je pustil teman madež na osamosvojitvi, je prav, da bi se v imenu države Slovenije kot najvišji predstavnik države za izbris opravičil predsednik Borut Pahor, k čimer ga poziva organizacija za človekove pravice Amnesty International: ­Zahtevajte opravičilo države za izbris.

Danes (20. februarja 2022) sem si ogledal zadnjo oddajo na RTV 1 Politično s Tanjo Gobec. Kot zna le ona, je na koncu oddaje predstavila znamenit citat nemškega teologa Martina Niemöllerja, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja upiral nacistom, nato pa leta 1946 napisal znamenito pesem "Najprej so prišli...". Zapišimo ponovno ta znameniti citat:
"Ko so prišli po komuniste, sem molčal, ker nisem bil komunist. Ko so prišli po sindikaliste, sem ostal tiho. Nisem bil sindikalist. Ko so prišli po Jude, nisem protestiral, ker nisem bil Jud. Ko so prišli po mene, pa ni bilo nikogar več, ki bi se uprl ..."

Protijanšisti kričijo po družabnih omrežjih: »Vsi volit!« »Tvoja dolžnost je, da oddaš svoj glas.« »Če ne greš volit, daš svoj glas SDS.« Manjka samo še: »Sieg heil!« … Ali pa tudi ne; v prevodu je to skoraj: »Gremo na zmago!« …

Zopet so na politično sceno vstopili podtaknjenci – politični mešetarji, ki skušajo z ustavno pobudo zmesti, že tako razdvojeno slovensko ljudstvo. Ne bom se spuščal v pravno-formalnost tega zavržnega dejanja, kajti očitno je, da sta Vili Kovačič in Luka Perš lansirani lutki, ki sta vodeni od stranke, ki trenutno sedi na prestolu države. Vsekakor gre za podlo dejanje, ki bo na nek način oblatilo volitve.

Bilo je moreče sončno jutro. To je eno tistih juter, ko ptičje petje in nebo brez oblaka napovedujeta, da bo prekrasen poletni dan. Ničkolikokrat sem razmišljal o teh jutrih, v katerih sem cel dan z desko preganjal valove morja in napenjal jadro, da bi ujel večer v oddaljeni ribiški vasici.

A v meni je bila zima.

Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;

pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,

ko sem še gradil kostno maso,

ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.

Razkolu vere rečemo shizma. Bi lahko med vere uvrstili tudi umetnost? Brez težav … Torej je modernizem velika shizma umetnosti. Kot vse takšne razkole jo od samega začetka spremlja neskončna verska vojna. Umetnine so orožje, kritike pa strelivo. Modernizem je v novem tisočletju zmagovalec. Umetniki – svečeniki sodobne umetnosti – so postali ljudje, ki v 'stari' umetnosti ne bi postali niti vajenci, kaj šele mojstri … 'Stara', torej prava umetnost pa se je umaknila v podtalje. Preživela je v nekaterih umetninah za otroke, v stripih ter v javnih občilih, kjer se občasno skrije v dokumentarce, reportaže, oddaje, članke in karikature. Zavetišče je našla tudi v računalniških igrah, precej po zaslugi Banksyja pa zadnja leta doživlja preporod v ulični umetnosti …

Tantalova glazirana podoba je zaslepila pogled marogastemu Sizifu, ki je uklanjal svoj hrbet ob zglajeno skalo: »Kaj pa ti veš o trpljenju, Sizif? Priklenjen sredi reke se stegujem z usti za bistro vodo, katere gladina izpari pred menoj za točno en palec. Ne morem in ne morem pogasiti žeje. To ponavljajoče hrepenenje me ubija, ugonablja moj um!«

Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"

Psi vohajo 40-krat bolje od nas. Za nas je voh tako nepomemben, da si tega niti ne znamo predstavljati. Zavemo se šele, če nekaj močno zadiši, če diši drugače, kot bi moralo, ali če nam voh odpove (kar se zadnje čase rado zgodi). Sicer nam je zanj prav malo mar. Da bi razumeli psa, si moramo predstavljati kaj drugega: Kako bi bilo, če bi 40-krat bolje videli ali slišali? … Hudo, a ne? Povsem drug svet …