Podrobnosti
Zadetkov: 860

Bolje se je peljati z avtom kot s kočijo. Nedvomno. Zdaj. Ko je bil avto izumljen, pa je bila kočija bolj udobna, hitrejša in neprimerljivo bolj zanesljiva. Vožnja s prvimi avti je izgledala takole: neprestano dolivanje vode in bencina (iz lekarn), sprotna mala in velika umazana popravila (uravnavanje dolžine jermena, natikanje snetih gum, krpanje od odpadlih konjskih žebljev redno predrtih zračnic …), potiskanje v hrib, zaključek vožnje pred mrakom, po snegu ne gre, nevarni jarki za odvodnjavanje cest, otroci, ki mečejo kamne, psi in kokoši, ki se zaganjajo v kolesa, dviganje prahu ali škropljenje blata po mimoidočih, naravno sovraštvo s konji, kočijaži in policaji, kazni za resnične in izmišljene prekrške, prepovedi vožnje in parkiranja na javnih površinah, drage cestnine, ter kup drugih težav. Dejansko si – brez vseh teh nevšečnosti – na cilj hitreje prispel peš. Carl Friedrich Benz, ki je avto izumil, se je teh težav zavedal. Tudi kupcem je bilo jasno, da je vožnja z avtom počasna, draga, naporna in polna neprevidljivih težav – da v njej ni tako rekoč nič lepega in prijetnega. In vendar so avto na vsak način hoteli imeti …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 730

Na TV Slovenija so predvajali dokumentarni film Več kot služba. Avtor Tadej Čater nam v filmu predstavi delo osebnega asistenta in osebne asistentke, prek njiju pa tudi uporabnika in uporabnico, pri katerih opravljata delo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 842

Zakon o retifikaciji Mednarodne konvencija o pravicah invalidov zavezuje podpisnike k razvoju storitev, ki spoštujejo človekove pravice, samodeterminacijo, medčloveške odnose, socialno vključenost, osebni razvoj ter materialno, telesno in duševno blaginjo invalidov. Za uresničevanje teh pravic morajo države podpisnice zagotoviti različne storitve in zagotoviti njihovo »univerzalno spoštovanje«.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 671

Deljenje zgodovine na čas pred našim štetjem in čas našega štetja je neumnost. Okoli leta 1 po tem štetju se ni zgodilo nič pretresljivega. To leto je 525 let kasneje za začetek štetja predlagal vzhodno-rimsko-cesarski menih Dionysius Exiguus, ne da bi svoj predlog kakorkoli utemeljil. Omejeno se je Dionysiusovo štetje začelo uporabljati tri stoletja kasneje, se nato zlagoma širilo po Evropi, med kristjani, v evropskih kolonijah, v znanosti in je zdaj v veljavi skoraj povsod …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 713

Ko sem predstavil Sočutno šolo v naši podporni skupini, sem ponazoril njeno temeljno idejo s staro, zelo staro podobo. V tradicionalni skupnosti nekdo zboli. Ne odide k zdravniku, s katerim se sam v pisarni nekaj časa pogovarja, zdravnik ga nato pregleda, postavi diagnozo in predpiše terapijo. Ne, odide k šamanu ali zdravilcu, ki ga začne zdraviti, vsa skupnost pa se zbere okoli njiju. Bolezen je namreč nekaj, kar ima poleg biološke še dve ključni koordinati: je duhovna zadeva in je skupnostna. Zadeva skupnost – od tod izraz skupnostna skrb. In je duhovna, spiritualna. Telo v tej perspektivi nikoli ni ločeno od duha, ni materialna zadeva, ki nima nobene zveze z duhovnimi. Ravno nasprotno je res: telo brez duhovnosti je isto kot riba brez vode. Taka je klasična, tradicionalna ideja, ki jo Aristotel tako sijajno vpne v koncept evdajmonije in v koncept duše kot entelehije telesa.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 759

Včeraj sem predstavil knjigo Sočutna šola. Spregovoril sem o realnih utopijah, kajti sočutne skupnosti so prav to: so realni ne-kraji. So kraji, ki ne obstajajo, to pa še ne pomeni, da ne bodo obstajali že jutri. Prav zato sem razmišljal tudi o nenavadni realni izkušnji, ki nam pove, da včasih to, kar imamo za nemogoče, nenadoma postane mogoče. To je zares posebna izkušnja, ki nas morda prepriča, da v življenju prevečkrat vržemo puško v koruzo, češ da je nekaj nemogoče, da nečesa ni mogoče uresničiti. Včasih je zato zares dobro, če verjamemo, da je tudi na videz nemogoče vendarle mogoče. Potem preberem intervju z režiserjem Wimom Wendersom (Wim Wenders: cinema today ‘makes me nauseous’, Vanessa Thorpe, The Guardian, 19. maj 2023).

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 635

Še v stari Jugi je k nam z bogatega zahoda priplavala po zraku pesem z naslovom Don't Worry, Be Happy (Bobby McFerrin, 1988). To je bila pesem z avtorjevega albuma z zgovornim naslovom Simple Pleasures (1988). Zvenelo je nekoliko nenavadno in skoraj magično, zato je bilo mogoče sklepati: če nisi v skrbeh, če nisi zaskrbljen, se ti odprejo vrata k sreči. Če si poln skrbi in si zaskrbljen, ne moreš biti tudi srečen? Je pot k sreči tlakovana s preprostimi vsakdanjimi zadovoljstvi? In če je, zakaj se potem ženemo in hočemo večno napredovati in se samoaktualizirati in samouresničevati in biti perfektni, da ne rečem popolni? Kaj se dogaja? Zakaj se zdi, da je treba nenehno nekaj delati, delati kot zmešan (working like crazy), biti produktiven in učinkovit? Kako je z zaskrbljenostjo in s srečo danes, ko smo vsi prebivalci kapitalističnih svetov?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 912

Slovenci imamo čuden odnos do zgodovine. Ko dobimo novo državo, o prejšnji nočemo več niti slišati. Odkar imamo Slovenijo, je Jugoslavija v naših očeh siva in zaostala diktatura. Jugoslovani so – iz razumljivih razlogov – izničili obstoj medvojnih okupacijskih oblasti in ustaške Hrvaške. Z izjemo četnikov se za časa okupacije nikomur ni več kolcalo po Kraljevini SHS. V času te kraljevine je predhodna, Avstro-Ogrska, veljala za »ječo narodov«. Za Ilirske province smo sicer slišali v šoli, ni pa nam prodrlo do zavesti, da smo bili tista 4 leta uradno Francozi. Države, ki smo jim pripadali pred Habsburžani, pa so izginile iz naše zavesti. Ni jih ne v učbenikih ne v bajkah. No, v učbenikih sicer so, a ne kot naše … Naši so celjski grofje, a kot da so padli z neba, samostojno vladali neopredeljenemu delu slovenskega ozemlja, utopili eno čarovnico, izumrli in poniknili iz zgodovine … Pred njimi pa, kot da so se raznorazni kralji in cesarji stoletja mrzlično vojskovali za vsako ped Evrope, le ozemlje bodoče Slovenije so pustili vnemar … Na oni strani te črne luknje slovenske zgodovine stojita Samova plemenska zveza in najsvetlejša luč slovenske zgodovine – Karantanija. In ja, tu je še Rimsko cesarstvo. Po mnenju enih to ni naša država, ker nas takrat še ni bilo tu. Drugi trdijo, da smo bili tu že dolgo pred Rimljani, ki so zgolj začasno gostovali na našem ozemlju. Od kod smo prišli in katere ruske reke smo pri tem preplavali, pa se očitno tiče zgolj starinoslovcev. Jasno – vse, kar prihaja z vzhoda, dandanes velja za zaostalo in krvoločno, zato je modro sam sebi zamolčati, da smo od tam prišli tudi mi …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 669

Povejte kaj iskreno.

Najprej se lotim nove knjige: Ultra-Processed People: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food ... and Why Can't We Stop? (Chris van Tulleken, 2023). Slovenski prevod naslova knjige je: Ultra predelani ljudje: Zakaj vsi jemo stvari, ki niso hrana ... in zakaj ne moremo nehati? Zgovorno: procesirana ali predelana ni le hrana, ki jo jemo, predelani in procesirani smo tudi sami. In zakaj ne moremo nehati? Odgovor na vprašanje se skriva v besedi predelana. Obstaja veliko dokazov, da taka hrana prispeva k zasvojenosti. Od tu pa je le še korak do vprašanja, ali morda kdo želi, da smo čim bolj zasvojeni – na primer s predelano hrano.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 641

Te dni na vseh koncih domovine potekajo najrazličnejši pogovori, povezani s tragičnima dogodkoma v Srbiji. Pogovarjamo se o kulturi nenasilja, o nenasilnem komuniciranju, o preprečevanju nasilja, o razumnem vedenju, reševanju sporov in delovanju. Morda bi lahko vse skupaj spravili na skupni imenovalec, ki ga predstavlja naslov Pinkerjeve knjige: Boljši angeli naše narave. Posvečamo se torej boljši plati naša človeške narave, da bi živeli v razumnejši in sočutnejši kulturi. Pri tem je dobro imeti v mislih tudi podnaslov Pinkerjeve knjige, ki je ta: Zakaj je nasilja vse manj. Kdo bi kajpak takoj ugovarjal, da to ne drži, toda dejstva so neizprosna: podnaslov je objektivno resničen. To še ne pomeni, da pogovori o kulturni nenasilja niso potrebni. So potrebni. In k njej prispevam tole razmišljanje.

Dodaj nov komentar