Ne prvič v zgodovini smo priče napihovanju borznega balona. Balon je izraz za pojav na borzah, ko borzni indeksi v daljšem časovnem obdobju začnejo močno rasti. Na borzah, kjer je velika večina transakcij tako ali tako špekulativnih, se pravzaprav ves čas vrstijo dvigi in padci vrednosti – na tej osnovi špekulanti služijo bajne vsote denarja. Balon pa običajno nastane, ko se v igro špekulantov vključijo tudi običajni ljudje – mali podjetniki in običajni državljani. Na borze jih zvabi evforija, ki jo poganjajo "čudežne" zgodbe ljudi, ki so čez noč obogateli.

Imam vse, kar potrebujem,

zdravje služi za silo,

ni potreb za slabo voljo,

plača je.... redna,

položnice se plačujejo,

živila v hladilniku stanujejo,

in v skrinji zmrzujejo,

spanje je še kar znosno,

domača lekarna vse poštima,

moti me le tale klima,

zdaj kaže na pomlad,

zdaj zobe kaže zima.



Opominjam se,

da mi kar gre, kar gre,

da slabih občutkov ne rabim,

da si v glavi vse razjasnim,

da bik naj ne gre,

kamor šel je štrik,

da za dežjem pride sonce,

da naj vrele juhe ne srebram,

da naj se rad imam,

da za črne dni spravim kak zlatnik,

in da obvezno si,

večkrat preberem tale opomnik.

Uroš Sedej - Eli


Kot jara kača se vleče zgodba o korupciji javnih sredstev FIHO in z njimi povezanimi t.i. invalidski mafiji. Povprečno se na leto razdeli med 18 in 20 miljonov eur; kar invalidi v javnosti predstavljajo še vedno kot nezadostno. V FIHO je bilo denarja vedno preveč, prav zato je boljno polje številni »kvazi-humanitarcev, dobrodelnežev, invalidskih povzpetnikov in karjaristov« zelo kruto in neizprosno.

Vtis je, da znamo drug drugega le še brezpogojno občudovati in po božje častiti, ali pa drugemu želimo počasne smrti v mukah, sramoti in bedi. V dobi lajkanja in trolanja je pošiljanje na smetišče zgodovine izkaz starinskega dostojanstva in vljudnosti. Govorjenje resnice je znak šibkosti. Prav ima tisti, ki je bolj glasen in vztrajen. Sem nas je pripeljala svoboda govora – ki se ji prav kmalu lahko zgodi, da bo končala na smetišču zgodovine …

V teh turobnih časih je težko razmišljati o prihodnosti. Zdi se, da je zelo črna. Nekaterim pa se morda zdi, kot da je sploh ni. Ujeti smo v začaran krog epidemije, ukrepov, ekonomske in družbene krize. Vsa ta nevarna "koronska mešanica" je razkrila številne slabosti naših družb, ki izvirajo iz preteklosti. Pandemija je pokazala, kako problematična je velika ekonomska neenakost in kako globoka je ločenost med ljudmi. Revni ljudje seveda zdaj trpijo še bolj kot prej, razkol v družbi pa se je poglobil do skoraj neobladljivih razsežnosti. In ta dva trenda sta prisotna v skorajda vseh svetovnih državah in tudi med njimi.

Svetovni dan žena je tisti dan, ko naj bi se spomnili naših žensk. To so naše sodelavke, dobre znanke, prijateljice in seveda, to so tudi naše zakonske partnerice, ljubice in razne simpatije. Ta dan imamo moški veliko razlogov, da smo slinasti od dobrote in spoštovanja, zato največkrat s cvetlico v roki osvajamo in si istočasno delamo račune, kaj bomo iztržili. Med ženskami okoli sebe delamo razliko – niso vse v enakem položaju. Imamo jih razvrščene po svojih željah in potrebah. Največkrat so na vrhu lestvice simpatije in tiste, od katerih imamo koristi. Smo sila preračunljivi hudobci, ki se zavedamo svojega poslanstva, saj imamo vendar jajca in že zaradi tega smo bog in batina. Te poglede imamo vkovane v možgane.

Nisem neki jaz mučenec,

ne počutim se tako,

niti sem v ledeni ribnik pripravljen skočiti,

ali svojo “vero” zatajiti.

Kako bi izgledala zgodovina, če bi iz nje črtali vse moške razen velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev? Ne bi se dosti poznalo, kajti zgodovina je zgodovina velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev. Ženske so se v zgodovino vpisale samo, če so bile kaj od naštetega, pa še to ni nujno, ker so jih zgodovinopisci omalovaževali in spregledovali.

Imenujemo te virus, kar v latinščini pomeni strup.

Paaa – si dejansko strup?

Zate na splošno pravijo, da si zlohoten, zahrbten, nevaren ... – oh, kaj vse ne pravijo zate. Dajejo ti tudi oštevilčena znastvena imena. A ni hec? – še poznajo te ne dovolj – če sploh – kaj šele, da bi razumeli tvoj pomen, namen ali vlogo, vendar te in imenujejo in oštevičijo in ti pridodajajo pridevnike kakor se jim zahoče.

Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …