Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je, da se ni treba dodatno truditi, ker njihovo kreativnost že zelo dolgo časa zelo uspešno preprečujejo in uničujejo. Na koncu tega zapisa bo jasno, kako to delajo in zakaj bodo isto delali še naprej. Začnimo zato na začetku.

Vsako leto 11. septembra svet obuja spomine na tragične dogodke iz leta 2001 v New Yorku. Na internetu obstaja več kot deset zelo verodostojnih dokumentarnih filmov, v katerih avtorji predstavljajo drugačen pogled na 11. september 2001. Uradno razlago ameriške vlade, da so WTC dvojčka napadli teroristi in da sta se zrušila zaradi požara, najbolj omaja in razrahlja film AE911Truth Experts Speak Out (11. september, eksplozivni dokazi strokovnjakov). V njem so spregovorili številni ameriški in tuji arhitekti, inženirji in drugi znanstveniki, ki vsi po vrsti trdijo, da je šlo za načrtovano rušenje obeh dvojčkov ter stavbe WTC 7. Film je premierno izšel ob deseti obletnici tega tragičnega dogodka. Sicer pa je peticijo za novo preiskavo dogodkov 11. septembra 2001 podpisalo že več kot 1600 arhitektov in 1400 ostalih znanstvenikov. V filmu so spregovorili tudi nekateri ameriški psihologi in psihiatri, ki so razložili zakaj mnogo Američanov ne more sprejeti resnice o tem dogodku ter očitnih laži tedanje Busheve administracije. Pravijo, da ima večina Američanov prepričanje, da jih njihova vlada ščiti, da jim daje občutek varnosti, da so druge države zlobne in da je Amerika dežela svobode, demokracije in pravičnosti. Vse to namreč Američani stalno poslušajo od svojih politikov preko množičnih medijev. Zato je sedaj ogroženo njihovo temeljno prepričanje o svoji vladi. In kaj večina naredi? Rajši zanikajo resnico in živijo v iluziji, ker bi bilo preveč boleče in strašljivo, če bi spoznali, da so njihova globoka prepričanja napačna.

Dobri državljani, to so tisti osebki, ki si jih želi vsaka dobra oblast, so danes tudi žalostne priče Marxovih napovedi. In kdo še so dobri državljani? To so osebki, ki se nikoli ničemur in nikomur ne uprejo. Živijo, vendar je njihova eksistenca zelo šibka, kot bi rekel Badiou.

Zlato fiskalno pravilo je verjetno največkrat izgovorjena besedna zveza v zadnjem času v Sloveniji. Večinoma ljudje sicer ne poznajo pomena besede fiskalno, a to jim niti ni potrebno, daleč huje je, ker tega ne vedo številni ministri (24ur.com: Kaj pomeni fiskalno?), ki s tem pojmom neprestano opletajo (a ne vedo s čim).

že lep čas opozarjamo, da smo z leta v leto življenjsko ogroženi, saj na nas nenehno preži nevarnost, da izgubimo osebno asistenco. Kaj nam ta storitev pomeni, smo že večkrat pripovedovali. Namen tega pisma torej ni, da še enkrat naštejem, kako mi fizično storitev pripomore k preživetju. Če bi bil naš namen zgolj preživetje, bi res bilo dovolj živeti v domovih za starejše ljudi. Potemtakem bi te domove bilo smiselno preimenovati v Dom za starejše občane in invalide. Mnoge izmed nas ves čas spremlja občutek, da se nas v resnici počasi poriva v institucionalno oskrbo, kjer nimamo pravice izbirati, kaj bomo jedli in kdaj, kolikokrat se bomo tuširali in kdaj, …

Prav te dni politiki in ekonomski modreci, bankirji in menedžerji soglasno ugotavljajo, da so slovenski delavci in delavke še vedno preveč zaščiteni, da imajo preveč pravic, da so premalo sodobni, elastični, prilagodljivi, tržno naravnani in kar je še podobnih klišejev. Ko jih človek posluša, dobi čuden občutek, da ničesar ne razumejo in da – kar je še veliko slabše – nimajo nobenega občutka za to, kar govorijo. Pravice, ki jih omenjajo, so si namreč delavci izborili v desetletjih zelo krvavih bojev, ker so se tako odločili, ker so si vzeli moč, kajti kapitalisti nikoli niso bili za njihove pravice – upoštevali in s stisnjenimi zobmi so jih sprejeli le tedaj, ko so izračunali, da bodo stroški z delavci zaradi tega še bolj optimalni in profiti še večji, kajti delavca moraš navsezadnje izkoriščati ravno pravšnji čas in ne preveč, da bo še ustrezno produktiven in da ne bo umrl, saj imaš z vedno novimi delavci še večje stroške, teh pa kot kapitalist seveda ne želiš imeti.

Poznana nam je zgodba o Jakobu Aljažu in njegovemu odkupu zemljišča na vrhu Triglava, o postavitvi prve koče na Kredarici in o velikemu pomenu vsega tega za slovensko narodno in tudi politično zavest. Ta zgodba je še danes zelo pomembna in aktualna. Razmislimo zakaj?

Včeraj sta se sestala oba predsednika. Hvalabogu. Toda srečanje ne izraža kulture slovenskih politikov. JJ namreč vedno znova reče, da nam bo šlo še slabše, če ne bomo nemudoma naredili, kar je po njegovem mnenju treba narediti. Ob poslušanju njegovih izjav ima človek nenavaden občutek, da res ne bi smel nasprotovati idejam in predlogom, ki so dobri za vse nas. Zakaj potem ne pride do realizacije? Zakaj se politiki med seboj popolnoma sprti, zakaj se zdi, da se vse bolj sovražijo in si očitno nagajajo, kot si na primer lahko nagajata naveličana in sprta zakonca?

JJ zastopa ideologijo, v kateri je mogoče z lahkoto odkriti poseben element, na katerega sicer stavi. Imenujemo ga zmotno prepričanje o skupni prihodnosti. Slovenski narod bi se po njegovem prepričanju moral znebiti komunističnih stricev iz ozadja, potem pa bi skupaj poleteli v prihodnost, ki morda ne bo idealna, bo pa zagotovo lepša od temne sedanjosti. Taka drža je skoz in skoz problematična, kajti tudi če bi se znebili komunističnih stricev, bi se pojavili drugi strici, ki bi zavzeli isti strukturni kraj, od koder bi jih izganjali, in tako v slabo neskončnost. Je pa taka drža dobra, če hočete vladati, kajti vedno boste našili nekoga za izganjanje in nekoga, ki vam bo pri tem pomagal.

Lahko pa da je zgodba o pomanjkanju intelektualnih sposobnosti v resnici obrnjena. Morda smo vsi na začetku enaki v potencialu za razvoj intelektualnih kapacitet, vendar jih lahko zaradi finančnih, družbenih in drugih okoliščin (kamor štejem tudi zahtevo po ubogljivosti) razvijejo le nekateri. Kot je nekoč zapisal Miha Mazzini: » Dajmo jasno in glasno povedati, da tisti, ki z odliko preživi 20 let šolanja, dokaže le, da je sposoben vegetirati brez ustvarjalnega in smiselnega dela.« Šolstvo namreč temelji na ubogljivosti in pomnjenju na ukaz, kar z razvojem kreativne, kritično misleče osebe pač v rahlem nasprotju. No, zdaj si pa predstavljajte, da bi bil sedanji šolski sistem »oborožen« še z orodji za tlačenje mladine iz polpreteklih časov in razložite, kako naj izvirnost in samostojnost rasteta v takem okolju.