Svet je namreč ena sama velika neurejena kaotična zmeda. Na njem je tudi čisto preveč ljudi. Hrane je namreč premalo za vse. In čiste pitne vode tudi. Denarja je dovolj le za peščico, ki je v davčnih oazah nagrmadila, po oceni ameriškega ekonomista, nezamisljivih 27 000 milijard neobdavčenih dolarjev. Ne morejo vsi živeti, kot živijo pripadniki elit, in tudi ne bi bilo prav, da bi, kajti red mora biti, in kdor si takega življenja ne zasluži, si ga pač ne zasluži.

Spoštovani g. Andrej Vizjak

ostro zavračam vaš izgovor, da ste držali besedo, niste jo! Še več, trdim, da ste naredil grd trik, da izpadete razumevajoč minister, v bistvu ste pa že na srečanju z go. Pečarič vedeli, da boste isto (že prej spisano) negativno mnenje poslali v potrditev na Vlado. Prepričana sem tudi, da ga je pripravil g. Cveto Uršič, bivši direktor Direktorata za invalide in večletni hlapec Borisa Šuštaršiča. Sedanja direktorica Direktorata za invalide ga. Dragica Bac je bila v tistem času odsotna. Oba direktorja (Dominkuša in Bacovo) ste zgolj izrabili za sestanek s predstavniki YHD, da bi pokazali, da je srečanje potekajo na najvišji strokovni ravni. Uporabili ste njuno strokovnost, ki pa jo v mnenju sploh nista mogla izraziti, saj je bilo to napisano že veliko prej in vsebina le-tega sama zase govori o skropocalu.

Zakaj bi nekdo naredil dokumentarni film, ki smo si ga pred nedavnim ogledali in bili nad njim navdušeni? Kaj je želel avtor povedati z svojim delom, Glorija kurb, je bilo vprašanje, s katerim se je nekdo naslovil name. Sprva je vprašanje v meni vzbudilo zadrego, saj mi je bil odgovor popolnoma neznan, oziroma o tem nisem razmišljala.

Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.

V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.

Dediščina Jezusa Kristusa zagotovo ne podpira kapitalizma in ga tudi nikoli ne bo, saj se preprosto izključujeta, pa naj papež še tako vztrajno vzklika, da moderna Evropa stoji na judovsko-krščanskih temeljih. Sveti duh kot egalitarni princip je v ostrem in popolnem nasprotju z ustvarjanjem razlik, za katere vsak dan skrbi kapitalizem prek zastopnikov, ki še vedno slepo verjamejo, da se svobodni trgi uravnavajo sami in v korist vseh ljudi.

Ko politik v javnosti nastopa kot zasebnik, je treba biti najbolj oprezen. Mediji so pred dnevi zabeležili naslednjo izjavo, ki jo je izrekel predsednik vlade Janša: »Vsak dan, ki mine, mi je bolj žal, da Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, saj sem že takrat vedel, kaj to vlado čaka.« Pri tem je pomembno in pomenljivo zlasti dvoje: najprej to, da jo je izustil eden od vodilnih politikov v tej državi; nato pa še dejstvo, da je izjava prišla v javnost. Vprašati se je treba o tem, kakšen namen je imel govorec s tem, ko jo je izrekel, kakšno sporočilo je hotel posredovati oziroma po domače, kaj je hotel z njo povedati.

Ljubljana, 17.7.2012

Spoštovani minister Vizjak!

Najprej pozdravljam vašo odločitev, da počakate z oddajo mnenja glede predloga Zakona o osebni asistenci in za priložnost, da se o vsebini zakona posvetujemo skupaj ter poiščemo trdne povezovalne temelje, ki nas vodijo k skupnemu cilju; da najhitreje zagotovimo zakonsko oz. sistemsko pravico do osebne asistence.

Sestanek z ga. Dragico Bac in g. Davorjem Dominkušem, kjer smo prečesali spremembe našega predloga Zakona o osebni asistenci glede na predlog zakona MDDSZ z leta 2010 je bil za nas zelo pomemben. Ugotovili smo, da so razlike predvsem v členih, ki se vežejo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, saj smo želeli zakon poenostaviti oz. ga narediti bolj učinkovitega, ekonomičnega in operativnega. Po besedah g. Dominkuša je najbolj optimističen scenarij za operativnost Zakona o dolgotrajni oskrbi šele leto 2015. Za mnoge med nami, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence, predstavlja to celo večnost.

Jutri se bo v Državnem svetu odločalo o odložilnem vetu na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenija (ZRPLS), ki posega v delovanje Fundacije za šport (FŠO). Déjà vu, lahko zavpijemo! Kako poznan scenarij, saj se je enako dogajalo, ko je šlo za spremembe istega zakona, a za del, ki zadeva Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Takrat se je v Državnem svetu izglasoval veto, kaj bo pa sedaj?

Vprašati se gre katere parcialne interese zastopajo ter zasledujejo državni svetniki? Prav gotovo gre zaznati, da znajo nekateri državni svetniki svojo funkcijo dobro unovčiti predvsem za lastne koristi. Ni dvoma na koga mislim.

Ena ključnih značilnosti psihopatskega delovanja je tudi popolna neobčutljivost za druge ljudi in njihovo trpljenje. Kaže se na primer v politikovi izjavi, da problemi, o katerih na glas govorijo ljudje, zanj še niso dovolj veliki, da jih bodo čez nekaj mesecev skupaj preučili in nato morda ukrepali, a ne kar tako, čez palec, pač pa po pameti.

Po vsem svetu velja, da ženske podpirajo najmanj tri vogale pri hiši, če se jo moškim ljubi postaviti; ponekod tudi to počnejo ženske. Skrb za otroke je tako in tako ženska stvar; moški v najboljšem primeru svoje sinove naučijo pobijati in še kakšne obrti. V nasprotju s preostalim živalstvom, kjer so lepi samci, morajo človeške samice skrbeti ne le za svojo lepoto, temveč tudi za urejenost svojih moških; ti poskrbijo le za naravni vonj po potu in očarljiv kadilsko-pivski zadah. Zahvala moških za vso to skrb so redne batine, poniževanja in posilstva. In človekinje, ki vse to počnejo in trpijo, veljajo za močne ženske.