V zadnjem času se je v žargonu vladajočih uveljavil neki izraz, ki je pogosto uporabljen, ko se govori o vladnih ukrepih ali tudi o ukrepih delodajalcev, ki delujejo v skladu z direktivami vlade. Ta izraz je »racionalizacija«. Na prvi pogled gre za nekaj pozitivnega, nekaj, kar bi si nemara zaslužilo našo polno podporo. Človek bi najprej pomislil, da gre za nekaj, kar je v tesni zvezi z rabo razuma.

Ko JJ razlaga, da država nima denarja za izbrisane, da ga ne bo imela, ker je pol milijarde torpedo v slovensko ekonomijo, in se tako rekoč požvižga na sodbo evropskega sodišča, ki državi nalaga plačilo odškodnin, ima na obrazu nenavaden izraz, ki bode v oči prav kot presežek nad hladnim ugotavljanjem dejstev. Bodite pozorni: poteze so trde, pogled je strm in nekoliko depresiven, usmerjen ponižno navzdol, če pa gleda naravnost v kamero, je očitajoč. Drža telesa je sklonjena, glas je globok in odločen, v njem je čutiti moralistični prizvok, zato ima človek občutek, da premier bodisi pridiga bodisi grozi – seveda je možno tudi oboje sočasno.

Odnos človeške družbe do oblečenosti je najbolj očiten dokaz njene bolnosti. Tudi najustreznejša vzgoja otrok ne more mimo tega, da v tem oziru ustvari nevrotike, v splošnem pa se pričakuje, da bodo do tega pojava razvili družbeno sprejemljiv psihotičen odnos.

Današnji kapitalizem zelo potrebuje države in oblastnike. Svobodni trgi ne obstajajo. Kapitalizem ne potrebuje svobode. Potrebuje oblastnike in prestrašene ljudi, ki so čim bolj nevedni. Pozabite na družbo znanja. Pomembno je samo tisto znanje, ki ga potrebuje kapitalizem in je profitabilno. Vse drugo je nepomembno. Aroganca kapitalizma je velika, saj potrebuje države, da ga varujejo in rešujejo. Varujejo ga celo pred njim samim, saj je njegova narava predatorska in avtodestruktivna.

Neznosna lahkotnost, s katero v teh dneh razglašajo rdečo zvezdo za simbol totalitarizma, vsekakor bije v oči in terja komentar. Še bolj bode (nekoliko starejša) trditev, da sta komunizem in marksizem mrtva. Pisec teh vrstic je na primer zelo živ in tale zapis je vsekakor marksistični. In vsega skupaj bo v prihodnje še več. Ali kot je rekla Hudabivška Meta v Samorastnikih svojim pankrtom: danes vas je malo, toda čez leta vas bo zelo veliko.

Pred dobrima dvema mesecema se je zgodila stavka delavk in delavcev v javnem sektorju. Stavkajoči smo tedaj poleg zahtev, ki smo jih naslovili na vlado oz. pristojna ministrstva, javnosti posredovali kar nekaj sporočil, v katerih smo razmišljali o širših razsežnostih našega protesta.

Profesor Richard Wolff je pred par dnevi za Guardian spisal tekst z naslovom »Da, obstaja alternativa kapitalizmu: Mondragon kaže pot«, v katerem – kdo bi si mislil – poizkuša pokazati, da obstaja alternativna organizacija podjetji, ki je neprimerno bolj demokratična in pravična kot prevladujoča, in da ta organizacija (!) predstavlja alternativo samemu kapitalističnemu produkcijskemu načinu (tega zadnjega sicer ni eksplicitno zapisal, vendar ko omenja kapitalizem, upravičeno sklepamo, da govori o kapitalizmu kot produkcijskem načinu). Nekoliko čudno se sicer zdi (a mogoče za današnje dni zelo simptomatično), da v besedilu radikalnega (marksističnega) ekonomista, ki kritizira kapitalizem in zanj že v naslovu napoveduje alternativo, ni niti besede o socializmu oziroma komunizmu, a vendar nadaljujmo.

Trditev, da slovenski politiki ne bodo načenjali ideoloških tem, je kajpak lahko samo izraz nevednosti, kaj sploh je ideologija, ali pa cinizma, kajti v politiki ne načenjaš ideoloških tem, ker te vselej že načenjajo tebe. Namesto sprenevedanja bi zato pričakovali vpogled v resnične koordinate ideoloških praks in njihovo razumevanje, vendar v teh krajih tako pričakovanje trenutno še ne more obroditi sadov, saj je teoretsko razmišljanje tako rekoč povsem blokirano in marginalizirano.

Zdrava kmečka pamet velja v naši napol podeželski napol državi za najvišjo stopnjo modrosti. V precej bolj pomeščanjeni tujini istemu namenu služi zdrava pamet. Tudi tisti, ki z nemogočimi pravili zapletajo življenje soljudem, se sklicujejo nanjo, kadar kdo drug zapleta življenje njim (pri nas v skladu z narodnim izročilom več ali manj vsi počnemo oboje). A kaj nam bo odgovorila zdrava kmečka pamet, če jo vprašamo: »A si res tako neovrgljivo zdrava?«

Čemu sploh še praznovanje dneva državnosti, če države ni več! Smo jo kdaj sploh zares imeli ali so nam jo že na samem začetku ugrabili in nam zgolj ustvarjali iluzijo, da jo imamo? Morda si jo sploh ne zaslužimo, če se sploh nismo sposobni soočiti z dejstvi naše (polpretekle) zgodovine, pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. Resnica nas straši, ker boli, a se nam vrača kot travma v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo nobenih zunanjih sovražnikov, ker smo največji sovražniki sami sebi, še več, sovražnike imamo med nami in sovražnike nenehno ustvarjamo sami. Zato se pustimo zatirati, poniževati, ustrahovati, se prostovoljno uklanjamo dežurnemu gospodarju, ki nam za hip ustvari vtis, da ve kaj hoče in kam nas pelje. Brez soočenja ni spoznanja, brez spoznanja ni resnice in brez resnice ni svobode. Zato ponovno izberemo lažjo in varnejšo pot, hlapčevstvo.