Izbranci ljudstva, ki se postavljajo na desno stran, pravijo, da ne bodo načenjali ideoloških vprašanj, če bodo dobili v roke oblast. Ukvarjali se bodo namreč zgolj s čistimi, neomadeževanimi, tehničnimi vprašanji, kako reševati državo in njen nezavidljiv položaj. Zakaj je njihova izjava nadvse problematična, čeprav je na prvi pogled nevtralna, opogumljajoča in optimistična?

Velika večina ve, da je Mario Dragi bivši guverner Banke Italije in da je v začetku novembra 2011 postal novi predsednik Evropske centralne banke (ECB), zamenjava za Jeana-Clauda Tricheta. Mandat, ki traja kar osem let, mu daje več kot dovolj časa, da se uresničijo veliki načrti finančnih elit katerih kurir oz. zastopnik je. A koliko je še neznank in pomembnih stvari, ki jih je potrebno obelodaniti, da bi si o njem, predvsem pa o viziji politike financ, ki jo zasleduje, ustvarili bolj jasno podobo.

Včeraj smo se v Pogledih Slovenije lahko ponovno zgražali ob abotnih razlagah, kaj vse bo družinski zakonik prinesel škodljivega za našo družbo, saj naj bi po besedah Tadeja Strehovca »razvrednotil simbolni pomen družine ter prinesel nekakšen socialni inženiring.« In zopet se zaostrujejo ideološki boji med RKC in ostalimi; verujočimi in neverujočimi. Pomembno je, da ločujemo med katoličani ali verniki nasploh in stališči, ki jih izraža institucija RKC in njej pripadajoče (ter z njene strani financirane) t.i. civilne iniciative ali društva. Verjamemo namreč, da veliko vernikov ne deli stališč in mnenj, ki jih RKC širi ob istospolnih družinah, da se mnogi počutijo tudi opeharjene in užaljene, ker za strpnost, drugačnost in razumevanje preprosto tu ni prostora. Pa toliko bolj prav tu, ko se o tem govori in pridiga! Če beremo »božjo besedo« in sledimo Kristusovemu nauku, lahko razumemo in dojamemo, da bi moralo biti razumevanje povsem drugačno prav s strani tistih, ki se imajo za glasnike le-tega. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« 1

Ta tako imenovana kriza bi lahko bila dejansko zgodovinska priložnost, da se osvobodimo smrtonosnega oprijema bank in njihovega oderuškega sistema, ki ga lepše imenujemo dolžniški sistem. Le-ta počasi, počasi, v zadnjem obdobju pa vedno hitreje, najeda tudi samo suverenost posameznih držav, ki postajajo vse bolj talke globalnih finančnih špekulacij, t.i. casinó kapitalizma. Države se z neverjetno lahkotnostjo zadolžujejo za »premagovanje« najrazličnejših težav in se s tem ujamejo v past, v dolžniško spiralo, ki ji ni videti konca in pravega izhoda. Izhod pa se zdi zgolj eden in edini, vsaj tako nam prikazujejo; zahteva pa od nas neizogibno »znoj in kri«. Krčenje javnih izdatkov in države, razprodaja državnega premoženja, socialne in zdravstvene reforme.

Oblikovalci evropskih politik nas še vedno vztrajno poskušajo prepričati, da bi jim verjeli in zaupali. Nič kolikokrat so nam že napovedali čarobne rešilne formule in zgodovinske dogovore za rešitev »evrokrize«, pa nič iz tega. A praviloma se že drugi dan vsakega takega »evrokratskega vrhunca« vrhov EU politike izkaže, da svetovne borze pokažejo koliko veljajo izrečene besede in kako visoko kotirajo njihove dejanja. Prepričani so, da ljudje sproti pozabljamo njihove številne ne-umne in napačne odločitve ali neukrepanje, ko je za to potreba in še pravi čas. Računajo na naše nerazumevanje, ignoranco, pasivnost in predvsem na dejansko institucionalno nezmožnost nasprotovanja njihovim samovoljnim ukrepom, ki pa imajo daljnosežne in usodne posledice za vse nas, državljanke in državljane EU. In prav imajo, nič jim ne moremo!?