Dolžniška kriza ima različna imena, odvisno kdo o njej govori, od kje in o čem govori. Visoki zadolženost evropskih držav, ki ji pri nas rečemo »finančna kriza« ali včasih, sicer veliko manj radi ampak tem bolj pravilno, »evrska kriza«, so Američani poimenovali »kriza suverenov« oziroma kriza prezadolženih evropskih vladarjev. Po tem torej kriza ni rezultat napačnega delovanja državljanov evropskih držav, niti gospodarstev, niti v bistvu samo bank ampak zlasti in predvsem nakopičenih težav vladarjev in dolgo nerešenih družbenih izzivov, ki bi že davno zahtevali strukturno ureditev (nekomu nekaj vzeti, kar je dolgo užival kot pravico, drugemu dati ali še to ne) in zdaj kot nerešene trajnostno nevzdržno obremenjujejo državne blagajne.
Praznovanje dneva, ki je sicer že nekaj časa posvečen delu in delavcem, je dobro začiniti s prodorno mislijo oziroma z radikalnim spoznanjem. V prihodnosti bo spoznanje morda celo odločilno, kajti delavci bodo morali zavihati rokave in ustvariti pogoje za revolucijo oziroma korenito spremembo kapitalizma ali pa bo praznik dela le še nostalgično spominjanje srečnih dni.
Kot smo že nekajkrat zapisali je Slovenija praviloma vedno bolj papeška od papeža samega. Drugi po vrsti od držav članic EU, takoj za Portugalsko, smo namreč v državnem zboru že obravnavali in tudi takoj sprejeli Zakon o ratifikaciji medvladne pogodbe o fiskalnem paktu. Pogodbenice morajo zlato pravilo prenesti v nacionalne zakonodaje v roku enega leta; ustavne določbe so zaželene, nikakor ne zapovedane. Hitro, hitro, da nebi ljudstvo opazilo velike prevare, ki so nam jo zakuhali »v naše dobro«, kajpak. Da nebi trošili več kot porabimo, nam bodo postavili samoomejitev in varčevali na naši koži. Kaj je tako izjemnega, posebnega in temeljnega, da je to zdravorazumsko pravilo, ki ga mora obvladovati in se v svojem vsakdanjem življenju po njem tudi ravnati prav vsaka gospodinja, potrebno zapisati v samo ustavo?
Še pomnite, tovariši? Še pomnite, česa ste si želeli v svinčenih časih komunizma; po čem ste hrepeneli?
Letošnja praznika dan upora proti okupatorju in praznik dela sta aktualna, kot že dolgo ne. Ne gre samo za praznika, ko se spominjamo preteklih dogodkov, temveč gre za razmislek o časih, v katerih živimo.
Boj proti okupatorju
Kdo je danes okupator, koga in kaj okupira in kako se proti njemu boriti? Za odgovor se vrnimo v ne tako daljno preteklost.
Vsako leto praznujemo praznik samostojne Slovenije in prav je tako, saj smo si želeli biti samostojni in neodvisni, tako kot naši pradedje v davni Karantaniji. Žal pa je naša današnja samostojnost v resnici le praznična pravljica in razen v času govora naših politikov ni vredna omembe. Toliko bolj pa je omembe vredna naša odvisnost in nesamostojnost, ki se kaže ob vseh drugih priložnostih.
Revolucija se nikakor ne sme zgoditi; in sploh se ne sme zgoditi zdaj, ko moramo zelo zategniti pasove, da bomo kasneje srečni, vlada pa nam vsak dan sproti sporoča, da bomo morali zaradi morebitnega upiranja pasove zategniti še bolj, kot bi jih sicer, če bi bili pridni in ubogljivi. Vnaprej in za vsako ceno moramo torej preprečiti morebitni izbruh revolucije, kar pomeni, da je treba nadzorovati zlasti pesnike, filozofe, sociologe in druge ljudi, ki kar naprej razmišljajo o človekovi naravi, njegovi svobodi, pravičnosti, usodi, odnosih do boga. Take misli so namreč nevarne, čeprav so nekoristne, zato jih ne bi smeli misliti. Uporabiti je treba tudi trdo roko, če ne gre drugače.
Kdor je v zadnjih dneh spremljal občila, je lahko zasledil tudi tole sporočilo: nekdanji premier (in vodja ene od »opozicijskih strank«) je izjavil, da bo storil vse, da bo prepričal svoje strankarske kolege in kolegice, naj še enkrat premislijo in vendarle podprejo zapis t. i. »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo. Dve največji opozicijski stranki sta namreč s svojim nasprotovanjem preprečili, da bi to storili že sedaj. To pomeni, da sta opravili svojo nalogo, ki je v zastopanju nekega drugačnega stališča, kot je vladno. Člani obeh strank so argumentirali takole: ob tako pomembni odločitvi si je treba vzeti čas za razmislek, preden se ukrepa. To je vsekakor zelo smiseln in razumen argument. In Pahor? Treba je ukrepati za vsako ceno, tudi če je odločitev nepremišljena. Bolj kot nepremišljenost (ki je za Pahorja sicer značilna) je zaskrbljujoče to, da je vtis, da Sloveniji vlada ena sama stranka, vse močnejši. Vodja opozicijske stranke s svojim delovanjem deluje v prid ukinitvi opozicije in pluralizma (ki je sicer nujni pogoj za parlamentarno demokracijo) in približevanju enostrankarskemu režimu. Drugo ime zanj poznamo. Pahor dela vse, da bi se tak režim dokončno udejanjil.
Če je politika vsaj od Aristotela naprej pomenila skrb za obče dobro, potem je v današnjih časih v parlamentu bore malo politike. Tam se dogaja vse kaj drugega in morda je že čas, da ljudi, ki tamkaj dnevno krojijo naše usode, nehamo imenovati politiki ali predstavniki ljudstva in končno rečemo bobu bob, kot pravi star slovenski pregovor.
Rast, o kateri vsak dan in brez odmora govorijo ekonomisti, ni isto kot razvoj; ni niti približno. Zadeva je zelo preprosta: rast pomeni preprosto količinsko povečevanje nečesa (na primer 3 % letno), medtem ko je razvoj drugi izraz za kreativnost ljudi, za kakovost in kompleksnost njihovih življenj. In nihče me ne bo prepričal, da se kakovost mojega življenja povečuje, ker lahko v trgovini izbiram med petdesetimi vrstami mleka, jogurta, kavbojk, plastičnih igrač, pametnih telefonov, pralnih praškov, zobnih ščetk, čistilnih sredstev za WC školjko ali stotimi vrstami česarkoli.
Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda povem jasen: revolucija ni možna in niti in potrebna, saj že imamo univerzalni kapitalizem, ki prijazno skrbi za nas. Kaj bi sploh še hoteli?