Korporacije danes zastopajo posebno idejo, ki naj bi jo sprejeli vsi ljudje tega sveta. To je ideja liberalnega kapitalizma, ideja, da je v civilizacijskem razvoju najdlje prodrla zahodna civilizacija. Zaradi njene razvitosti se morajo vsi drugi zgledovati po njej. Torej je jasno, da morajo izmed vseh partikularnosti izbrati prav to, ki jo imenujejo liberalni kapitalizem.
Boj zoper družinski zakonik je tudi boj zoper kartezijanski subjekt, ki sta ga tako dobro razumela Spinoza in Kant. To je boj zoper univerzalnost človeškega bitja, zoper libertarnost in proti spoznanju, da nobena tradicija ni boljša od kake druge, da niti ena partikularna kultura ni v kaki prednosti pred drugimi in da je edina zares etična in moralna drža tista, ki se upira vsaki privatni ali zasebni rabi uma.
Sprva naj zgolj opozorim, da to ni nikakršna teološka ali filozofska razprava o (ne)obstoju boga oziroma bogov, niti ambiciozen zagovor ateizma ali teizma. V tekstu se ne bom ukvarjal s takšnim ali drugačnim moraliziranjem, saj sem prepričan, da je to pri razpravah o (ne)religioznosti v večini primerov popolnoma neproduktivno, jalovo in obsojeno na propad že v samem izhodišču. Pustimo torej bolj kompleksne in manj enoznačne teme za kasnejši čas in se tokrat raje posvetimo pričevanju, ki temelji na logiki in definicijskem rezoniranju.
Zahteva, da morajo otroci živeti v idealnih družinah, z idealnimi materami in z idealnimi očeti, je nemogoča nadjazovska zahteva, ki ji nikoli ni mogoče ustreči. Ljudje, ki kljub temu skušajo ustreči nemogočim nadjazovskim zahtevam, se prej ali slej zlomijo in postanejo duševni bolniki.
Povod za nastanek tega zapisa je neki dogodek, ki se je zgodil pred kratkim pri uri filozofije v gimnaziji. Šlo je za pogovor, v katerem so bili udeleženi dijaki tretjih letnikov in avtor pričujočega članka. Med pogovorom se je ena od dijakinj glasno uprla nekemu mnenju o mladih, ki smo ga nemara vsi že kdaj slišali in ki je na kratko povzeto v naslovu. Na pobudo dijakinje smo prebrali intervju z italijanskim filozofom Galimbertijem, ki je pred časom vzbudil mnogo zanimanja tudi v naših krajih (ob izidu prevoda njegovega dela Mladi in nihilizem). Eden od komentarjev ob prebranem, ki ga je izrazila dijakinja, je bil, da se s takšnim pisanjem o mladih zgolj utrjuje stereotip, ki mladim pripisuje nekatere lastnosti, zaradi se oblikuje podoba sodobnega najstnika kot povsem predanega zlasti trenutnim muhavostim, iskanju ugodja, drogam, spletnim klepetalnicam, televizijskim šovom ipd.
Društvo distrofikov Slovenije (DDS) je društvo, ki deluje v javnem interesu in ima status reprezentativne invalidske organizacije. Na podlagi teh formalnih statusov lahko to društvo nemoteno počne raznorazne finančne mahinacije z javnimi sredstvi. Tako na primer zgolj iz sredstev FIHO (Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, ki kanalizira sredstva neposredno od Loterije Slovenije), dobi več kot milijon evrov na leto.
Kam gre ta denar in za kaj ga znotraj društva natančno porabijo, ne ve nihče - razen posvečenih. Najmanj o tem vedo člani, saj je celo nam dejansko onemogočen vpogled v najosnovnejše informacije o programih društva in načinu njegovega delovanja.
DDS ima v svoji organizacijski shemi ustanovljeni dve podjetji: Birografika Bori d.o.o in Dom dva topola d.o.o. Prvo je invalidsko podjetje s 100 zaposlenimi. Da bi katerokoli podjetje po zakonu pridobilo status "invalidskega podjetja", mora imeti vsaj 40% zaposlenih, ki imajo formalni status invalida. Vendar - ali je res mogoče najti 40 takih zaposlenih v Birografiki Bori? Je možno, da imajo teh 40 zaposlenih invalidov v Birografiki Bori le na papirju? Je mogoče, da je v resnici večina teh zaposlenih dejansko le v Društvu distrofikov?
Predstavniki katoliške korporacije verjamejo, da ljudje verjamejo vanje. Prepričani so, da jih ne smejo razočarati, zato jim ponujajo ideje in prakse, kot si jih domnevno želijo. Kaj pa, če se pri tem radikalno motijo?
V zadnjih dneh smo lahko priča pozivom RKC, s katerimi nagovarja vernike z eksplicitnimi navodili, kako glasovati na referendumu o družinskem zakoniku. Prizadevanja so silna, vsekakor jim ne manjka strasti in gorečnosti. Žal ne moremo enako trditi tudi glede njihove umnosti, etičnosti, logične konsistence ter relevantnosti za konkretne pravne probleme, o katerih bomo odločali na referendumu.
Ali najvišji cerkveni dostojanstveniki zmorejo najvišjo etično držo? Hm …
Iz ene najbolj reprezentativnih raziskav izvemo, da je iz družbenega delovanja Slovencev izrinjeno izobraževanje, " ... pa tudi prosti čas, medtem ko se skrb za družino oziroma "družinske obveznosti" vse bolj materializirajo in so samo alternativne oblike neformalnega dela in ne predvsem vzgoje, negovanje humane družbe, kvaliteta preživljanja prostega časa in podobno".