Paragraf iz nastajajoče knjige Nočno sonce.

Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem

do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko

zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -

sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,

kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot

razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih

dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika

kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,

potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja

in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen

približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim

kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in

etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka.


Luka Višnikar


Sredi ničesar se nahaja dodelano vsemogočno bitje. Predpostavlja se, da ima telo, ki je praviloma podobno opičjemu. Ne izvemo, kako je nastalo, kaj ga ohranja pri življenju in s čem si zapolnjuje neskončnost. Zgolj domnevamo lahko, da ga vseobsegajoči nič ne izpolnjuje. Vse bajke o nastanku vesolja, sveta in živih bitij se namreč začnejo, ko se odloči ta nič okrasiti z nečem. Postopki in vrstni red okraskov se razlikujejo od bajke do bajke. Na koncu so vse zvezde, rože in opice na svojih mestih, in zgodovina se lahko začne.

Že dolgo razmišljam, da bi opisala moje večkrat tedensko pot v podhodu železniške postaje ob Vilharjevi cesti, ki ga prečkam vsakič, ko želim na kratko priti v center Ljubljane. Srečo imam, da živim v Župančičevi jami in mi je ta pot z električnim vozičkom zelo priročna, dostopna, praktična; omogoča mi priti peš kamor hočem. Še posebno v spomladanskih in poletnih mesecih, ko je zame dovolj toplo, se s tem izognem nesmiselni uporabi avtomobila. Zelo osveščeno in ekološko kajne! Lahko bi bila že vajena in sprijaznjena, da je ta podhod mnoga leta takšen kot je, a kljub temu ponovno javno apeliram, na ureditev le-tega, saj je dejansko nedostojen t. i. najlepšega mesta na svetu. Nevem ali je to pristojnost direktorja Slovenskih železnic, g. Dušana Mesa ali župana MOL, g. Zorana Jankoviča? Pravzaprav je moja želja zgolj ta, da bi se oba v miru in počasi sprehodila ter si sama ustvarila vtis o tem o čemer pišem. Naj se jima pri tem s kolesom pridruži tudi podžupan g. Janez Koželj in predlaga konkretne tudi kratkoročne rešitve[1]. Morda se da z javnim pritiskom in apelom na to kaj vplivati in spremeniti.

Evropska mreža za neodvisno življenje (Europeean Network on Independent Living – ENIL) vsaki dve leti organizira srečanje različnih organizacij in posameznikov, aktivistov s področja hendikepa, ki se zavzemamo za pravico do neodvisnega življenja, svobodo gibanja, dostopnost, deinstitucionalizacijo, inkluzijo in druge temeljne človekove pravice, ki omogočajo enakopravno vključevanje vseh v vse sfere družbe. Tradicionalna prireditev poteka pod imenom Freedom Drive, gostil pa jo bo Bruselj med 26. in 28. septembrom 2022, prvič spet v živo po epidemiji koronavirusa.

Rim ni propadel leta 476. To je lažna novica, ki je nastala pol stoletja kasneje in se prijela. Njen namen je bil upravičiti napad Bizantincev na Apeninski polotok, da bi ga rešili in civilizirali (kot so Združenodržavci upravičili napad na Irak ter s tem rešili in civilizirali Bližnji vzhod). Rim je propadel zaradi prepleta dogodkov, ki so se dogajali prej in ki so sledili.

Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili

plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,

v ironiji preletava brezmejno nebo.

Uradna različica zgodovine gre takole: »Civilizacije so gradili in uničevali moški, medtem ko so ženske skrbele za dom in otroke.« Bržkone so mišljeni predvsem pravi moški, ki so vse dni mahali z orodjem in orožjem. Pametnjakoviči, ki so mahali s peresom, so bili tu zgolj zato, da ovekovečijo spomin na prave moške in njihove dosežke.

Pravi moški torej … Pravi moški še danes uživajo v lovu in ribolovu, ulovljeno spečejo na ognju ali v žerjavici, se zavlečejo v spalko ali šotor in naslednji dan ponovijo vajo … oprtani z osnovnimi civilizacijskimi potrebščinami hodijo iz kraja v kraj, plenijo, posiljujejo, požigajo in se rjoveč zaganjajo v sovražnike … izmenjujejo švic v telovadnicah in krvavijo drug po drugem na tekmah … ali potem, ko so kakšno reč res zgradili ali izdelali, posedajo v bližini vira pijače in modrujejo o svojih civilizacijskih dosežkih …

Česa vse se dotakne človek, kaj vse spozna,

pobere na poti v globini koprnečega srca,

ali kot introvertirana semena proti višavju,

ki v maternici črne zemlje izgovarjajo prve

besede, za trdne postave dreves,

Na obrobju velikega mesta je živela revna prodajalka. Šla je skozi težke čase. Komaj je sproti plačevala položnice ter kupovala pijačo za fanta in hrano za svoja otroka, Janka in Metko. Na koncu tega ni več zmogla in ni videla rešitve.

Neke noči, ko od skrbi ni mogla zaspati, ji je fant rekel: »Poslušaj, ženska! Jutri zarana vzemi otroka, daj vsakemu nekaj denarja in ju odpelji na sredo mesta! Pusti ju tam, kajti ne moreš ju več hraniti!«

Mestni lokal.

Sopara se počasi ohlaja v zasenčenosti.

Vesel sem, da sem lahko ostal le stol

ali na novo pobrisana miza,

kot senčnik ali kava v mirovanju –

ne da bi moral izgovarjati besede,

ali da bi moral sodelovati pri

vsakodnevnemu zlaganju zlogov,

besednih zvez in samoumevnih

stavkov.

Zamaknjen v topel veter, v štetje

mimovozečih avtomobilov – ne da

bi vedel, kolikšen je njihov seštevek,

ali pa kot mimoidoči maček,

ki je legel v senci hladne trave,

v brezimenskem strmenju in goli

radovednosti, iz katere opazuje in

mu to dejanje zadošča;

kar mu na uhlje prinesejo zračni

tokovi, je zanj nezemeljsko;

kar se nam izliva iz ust in kar

gradimo po praznini za oblikovanje.


Luka Višnikar