Lahko o holokavstu govoriš, pišeš, ga rišeš, vklešeš, uglasbiš, uprizoriš, posnameš?

Fotografiraš ga lahko, še danes: njegove posledice in preživele – z obeh strani ročice za plin … Kdor preživi toliko smrti, se ga še smrt izogiba …

A koga to še zanima? Pretežko je. In daleč. In končano je (zaenkrat).

Progresivni ameriški senator Bernie Sanders je eden izmed demokratskih kandidatov za letošnje, 2020, volitve v ZDA. Čeprav je poskušal že leta 2016, so demokrati takrat izbrali Hillary Clinton, ki je izgubila proti zdajšnjemu predsedniku Trumpu. Če je kaj, potem je Bernie Sanders zagotovo Trumpovo popolno nasprotje. V svoji kampanji, pa tudi sicer, si prizadeva za univerzalni dostop do zdravstva, šolstva, stanovanj in na splošno za bolj pravično ekonomijo, ki bo služila vsem, ne samo najbogatejšim. Vsekakor pa velja razmisliti o geslu njegove letošnje volilne kampanje:

Ne jaz. Mi. (Not me. Us.)

Svojo zaposlitveno pot sem začel kot nadzornik vstopnic v lutkovnem gledališču. Govoril sem, da sem 'vunbacitelj'. Na skoraj vsaki predstavi se je namreč znašel kak starš, prepričan, da bo njegov edinstven kvazimavrični dveletnik brez težav sledil predstavi za otroke, starejše od 3 ali 6. let. Temu prepričanju se ni odpovedal, ko je dvorano zagrnila tema in je mali Einstein pričel jokati, niti ko se je pojavil volk in je izjemno dete pričelo vreščati. Moja dolžnost je bila, da takšne starše in njihove hodeče zvočnike na čim prijaznejši način spravim iz dvorane.

Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

V kinu sem si ogledal izjemen film 1917 (iz leta 2019), angleškega režiserja Sama Mendesa, nedolgo tega pa prav tako izjemen dokumentarec še enega znamenitega režiserja, Petra Jacksona, z naslovom Nikoli se ne bodo postarali, 2018. Prvi film je igrani, drugi pa je dokumentarni, sestavljen iz niza digitaliziranih posnetkov prve svetovne vojne. Resnične prizore spremlja besedilo iz zgodovinskih intervjujev z udeleženci 1. svetovne vojne, predvsem z vidika njihovega doživljanja vojne. Film 1917 pa temelji na resničnih dogodkih in je tako pretresljivo realističen, kot bi gledali dokumentarec.

Medtem ko se knjižne police šibijo pod težo tujih del s področja fantazijske književnosti, še zlasti iz anglosaksonskega sveta, se zdi slovenski literarni prostor na tem področju dokaj podhranjen.

V zadnjem času je sicer izšel domišljijski roman z naslovom Ekvorna in Ivana v dveh delih, avtorjev Dušana Enove in Vanje Osterca. Dela sicer še nisem utegnil prebrati, a zdi se da gre za svetlo izjemo v slovenskem literarnem prostoru. Čemu je temu tako?

Kje srce dobi okužbo?

Saj, če kar ne najdeš mira,

gledaš svet, kako umira,

kam srce naj gre v službo?

"Tekmovalnost izhaja iz pohlepa. Pohlep je posledica strahu. Strah izvira iz občutka ločenosti." (Benjamin Creme, The Great Approach, str. 284)

Ko govorimo o vzrokih za današnje globalne težave – kot so vojne, konflikti, ekonomski spori, migracije, podnebne spremembe itd. – pogosto okrivimo človeško tekmovalnost in pohlep. Res se zdi, da je tekmovalnost oziroma konkurenčnost temeljno družbeno vodilo in da "domuje" na vseh družbenih ravneh in področjih. Z drugimi tekmujemo za bogastvo, moč, vpliv, izobrazbo, slavo, uspeh – v ozadju pa "domuje" človeški pohlep. Le redko pa razmišljamo naprej in če, lahko hitro ugotovimo, da smo v osnovi negotovi in prestrašeni. Zato si kopičimo zaloge: v shrambah, na bančnih računih; "kopičimo" pa tudi izobrazbo, družbeni uspeh, položaj v družbi itd. Da bi zagotovili prihodnjo varnost, si danes kopičimo bogastvo.

To je vprašanje, ki me dnevno vznemirja, ko listam pisane medije, ko poslušam različne televizijske programe. Občutek imam, da me vsi bombardirajo z informacijami - ponujajo mi njihova prišepnjena videnja, s strani politične skupine, stranke in posameznega politika. Kakšna je to medijsko poročanje, ki naj bi bilo zaradi državljanov, ki so glavni odjemalci njihove produkcije. V takšne izjave vedno sumim in zaradi tega mi jemljejo upanje, da bo jutri drugače. Nehote se sprašujem, ali je to početje zavestno, s ciljem, da nas bralce pretentajo, ali pa je res v naši družbi vse tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Posebno pa se trenutno zgražam nad Toninom in Mahničem, ki sta v vladni palači velika detektiva - preiskovalca političnih afer: Ta dva sta zame navadna »drekpumparja«, kakor bi jih zagotovo ocenil moj pokojni oče.

Ni ga čez Trumpa. On je gospodar sveta. Na glavnem trgu glavnega mesta lahko ustreli človeka in se mu ne bo nič zgodilo. Morda ga celo bo, da dokaže, da je temu res tako. Po možnosti kakšnega črnca, Mehičana ali žensko. No, žensko lahko predtem na glavnem trgu glavnega mesta posili – če je lepa, seveda. Če je grda, bi jo najbrž raje samo ustrelil …