Ko so se kolesarji vozili po Ljubljani

in s transparenti zahtevali pravico,

vedno so naleteli na dramatično krivico.

Veliki despoti so Hojsa naščuvali,

da policija bila je zelo aktivna.

Olaj izvajal je Janševo komando

in naganjal »ljudske« policiste,

da so nad protestniki izvajali prisilo.

Covid je nekaj ljudi pobil in pohabil. Čisto vse nas je pa razdelil. V Sloveniji smo celo raztrojeni: na cepilce, proticepilce in janšiste. Janšisti so sicer v celoti razdeljeni med ostali dve skupini, a ne v eni ne v drugi nočejo imeti nič z njimi. Ne vem, kako se razumejo janšisti cepilci in janšisti proticepilci. Domnevam pa, da je tudi njim težko …

Razkolov med nami ni povzročil covid, ampak smo jih sami – vsak od nas. Vsi smo drugim in tretjim pametovali, jih prepričevali ter se iz njih norčevali. Marsikdo je žalil in grozil. In ni jih bilo malo, ki so se zatekli k nasilju …

Tu sta zvestoba in mir. Tu, med

ohlajajočimi sencami akacijevega objema.

Junij s polno paro uteleša,

kar preletava v zraku že od zadnje zime.

Park vojaške zgodovine Pivka je prodrl v zavest miroljubne manjšine Slovencev, ker so vanj umestili, pravzaprav skrili, komunistične spomenike iz Parka Brdo in vojašnice Poljče. Tja nikakor ne spadajo. Škoda je tudi, da jih skrivajo. Ti stasiti liki v groteskno kičastih držah so neizpodbitni dokazi, da je bila Jugoslavija diktatura. Z njimi bi lahko raznorazni dežmani dokazovali, da imajo prav. V demokratičnih deželah takšnih trapastih kipov ne delajo. A najbrž je to težava: oni bi radi postavljali točno takšne kipe, le drugim junakom …

Ko sprejemamo odločitev

ocenjujemo in analiziramo

med dobrim in zlim,

se spodbujamo,

da odkrijemo pravo pot

in vedno smo v dilemi

kaj je tisto pravo,

ki nam bo dalo zadovoljstvo.



Obstajajo dvomi,

kar nekaj vprašanj,

ki zavirajo odločitev,

dramijo razum,

izkušnje in znanje,

tvorijo zaključke,

ki niso po naši meri

in niso tisto, kar hočemo.



Čutimo, da je razum ovira,

da ne daje prave odločitve:

preveč je preračunljiv

in odvisen od strahov,

družbenih pravil,

preveč je ovit v kalupe,

železne okove,

ki nam jemljejo svobodo.



Zdaj je poletje docela zajelo moja pljuča,

srce, preostalo telo, vse do prstov na nogi.

Ko sonce prehaja v ozračje ranega popoldneva,

si ponavadi po dihalnih poteh spustim glasbo,

ki me je s svojimi akordi in vokalnimi harmonijami

že v najstniških letih povzdigovala v razširjeno

stanje in razvejano strast, ta pa se me potem drži

do ogrete noči, z vonjem razvnele trave,

okoliškega grmičevja, spominov in vabljive

brezmejnosti, ki jo življenje ponuja v svojem labirintu.

V takšnih trenutkih postane srce kot napihnjen balon,

ki ne doseže raztegljive meje, da bi se razpočil,

ampak ustvarja nekakšno romantično in blagohotno

črno luknjo, ki nežno in zapeljivo požira vase modrino

neba, pripeto na drhteče krošnje dreves in ustvarja

prijeten vetrič na koži, občutek svobode, zajet v

mehkem pozibavanju narave.

Roman je prvi med enakimi, kralj Artur, Prstan Mogote, gospodar besednih umetnosti: »Edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče, v črnini jih poveže.« Če bi bil glasbilo, bi bil orgle ali sintesizer. Če bi rasel na vrtu, bi poganjal med staro šaro ob ograji, kjer se mešajo vrtnine in pleveli …

Moj prijatelj živi v zadnjem nadstropju bloka,

in vedno, ko me povabi na obisk, na balkonu

močno pripeka sonce, kar je dobra spodbuda

in skladnost za pogovor, ki ožarja zatemnjenost

in hitrost, v katero se je zataknil svet..

Nekateri pojavi so skupni vsem človeškim skupnostim (in mnogim živalskim, če smo že pri tem). Imenujejo se kulturne univerzalije. Nekatere človeške skupnosti – med drugim tudi naša – se imajo za civilizacije. Ali tako o sebi razmišljajo tudi mravlje, ne vemo.

Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,

sence gozda, kot mistika hladna, ožgane

ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,

njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,

ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa