Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.

Dragi pevec na odsotni ulici,

ki raznežil si me pred kipom opevanega pesnika.

Moja srečna kri na soncu tlakovanem v tla,

ki v svoji neopaznosti se mudijo.

Še solze umrlega so oživele, ko raztrgal osivelo

si nebo, krušljiv svet z valovanjem ubranih strun na kitari.

Tvoj glas kot mehka roka boža mojo pesem,

čas, ki dandanes le malokrat se ustavi.

Naj ne bo vrvež, ki te oblega to, kar ustavilo

bi čar, notranjost, zunaj prelivajočo se v zraku.

Poj, poj še ob najhujši uri.

Kot polbog, naslonjen na zaspanost preživega mesta.


Luka Višnikar


Gospo Natašo Pirc Musar poznam že zelo dolgo, ne osebno, a sva se pogosto videvali na raznih javnih dogodkih, kamor sva obe bili vabljeni. Poznam pa jo predvsem v vlogi pooblaščenke za informacje javnega značaja, ki jo je zasedala kar dolgo obdobje (od leta 2005 do 2014), da si lahko privoščim podati (negativno) oceno njenega dela. Nanjo sem se pogosto obračala zaradi nevzdržnih in kaotičnih razmer na Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) v upanju na pomoč pri razkrinkanju osnovnih informacij, bistveno vplivala na diskriminatorno razdeljevanje javnih sredstev FIHO. S svojimi prošnjami glede informacij javnega značaja povezanimi s korupcijo in netransparentnim ter diskriminatornim razdeljevanjem, več kot dvajsetih miljonov namenskih javnih sredstev izvzetih iz proračuna RS, z njene strani ni bilo nobenih učinkov. Dejansko kot neodvisni medijski portal Za-misli nismo nikoli dobili niti minimalne podpore, kaj šele iskazane pripravljenosti, da bi korupciji, ki še vedno kraljuje na tem področju, naredila konec; jo poskušala razkriti ali odpraviti. Pravzaprav nasprotno, vedno smo dobili nekakšne formalistične in birokratske odgovore. Vse v korist uzrupatorjem sistema; torej, tistim močnejšim in vladajočim v korist.

Moški smo v stiski. To da ubiješ žensko, ki te hoče zapustiti, in se predaš policiji, ni znak moči, ampak šibkosti. Že ko se odločiš za to, si si priznal poraz. Ko jo tolčeš, zabadaš, razsekavaš in streljaš, se poslavljaš tudi od svojega življenja.

Midva gore premikava,

brez dotika se dotikava,

sanjava skupaj,

čarobna beseda, zaupaj.



Midva prek vsega sva šla,

v bitkah krvavela,

in na koncu zmagala,

čarobni besedi, nisva obupala.



Skozi vse in ponovno šel bi,

zase, zate, za naju, za vse,

za vse, kar bilo je,

in to brez pomoči substanc,

po domače, trezen,

čarobna beseda je, ljubezen.



Uroš Sedej - Eli


Ta pesem je uvod v sliko, ki bo v ponedeljek, 3.10, 2022 na RTV 2 ob 22.00.

http://za-misli.si/obvestila/4404-zivim-dokumentarni-film-ponedeljek-3-10-2022-ob-22-00-na-tv-slovenija-2

Kako bi lahko še bolj sebi pel kot v tihoti notranjega sveta,

ki prekaša zunajtelesno odsevnost,

ali kaj bi bilo bolj zrcalno kot zrcalo, ki gleda zrcalo,

ko pritisk strmenja naredi razpoke, iz katerih teče vezivo,

besede, emocije, ki gladijo površino in zaobjamejo svet.

Izključno zaradi tega naslova se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in manami. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.

Kako lépo je življenje:

tudi zdaj, ko listje izgublja toploto

in njega slike izumirajoče,

razblinjene v gledanju prehodnosti jeseni,

ponovne smrti.

Že dlje časa intenzivno razmišljam in se sprašujem glede vzrokov odsotnosti ali pomanjkanja mlajše generacije aktivistov (deklet in fantov) za neodvisno življenje ter borcev za enake možnosti hendikepiranih. Zanamcev, ki bi z novimi in svežimi močmi (krvjo, potom, in strastjo) prevzeli, nadgradili ter obnovili »našo dediščino«; več kot tridesetletnega prizadevanja za enakopravnost. Vztrajnosti za uveljavitev sistemske rešitve glede pravice do osebne asistence, utemeljene kot človekove pravice, ki nam omogoča neodvisno življenje. Pravico in odgovornost, da živimo svobodno in prevzemamo enakopravno vse vloge v zasebnem in družbeno- političnem življenju.