V Večeru je izšel članek moje nekdanje gimnazijske profesorice kemije, zdaj ravnateljice OŠ Kungota, Zdenke Keuc. V njem stvarno popisuje, kako so učenci doživljali izredna stanja zaradi covida in preklop v izredno stanje zaradi vojne. Grozno je bilo in je. Nato pa se vpraša: »Bo tega sploh kdaj konec? Bo njihovo življenje eno samo skrivanje in čakanje na boljše čase?« in si odgovori z: »Ne!«

S podpisom Versajske mirovne pogodbe 28. junija 1919, natanko pet let po sarajevskem atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, se je dokončno zaključila 1. svetovna vojna, a so bili hkrati postavljeni temelji za novo vojno. Nemčija je bila spoznana za krivo, odpovedati se je morala monarhiji, a kar je bilo najhuje – naložena ji je bila vojna odškodnina v višini 132 milijard zlatih mark (verjeli ali ne, dokončno je bila odplačana 3. oktobra 2010). Znani ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil na pariški mirovni konferenci eden od britanskih predstavnikov, je že takrat opozarjal na hude posledice tako visoke odškodnine ne samo za Nemčijo, temveč tudi za preostali svet. Danes vemo, da se je nacizem »rodil« iz ponižanja in hude gospodarske krize v Nemčiji po koncu 1. svetovne vojne. Keynes je poudaril, da mirovna pogodba uveljavlja tako imenovani kartažanski mir (ponižujoč »mir« pod uničujočimi pogoji, ki so ga po punskih vojnah Rimljani vsilili Kartažanom).

Niso druge barve oči,

ni sklenjena črta na zemljevidu,

niso črne besede, zapisane v neki knjigi,

ni živali, rastline in človeka,

ki bi motil Zemljo brezosebno,

ki bi kot tujek taval pod breztelesnim nebom.

Stokrat se bo sprehodila po prazni vasi in obračala predmete v rokah. Odkar bo umrla Bua, ji bo dolgčas. Pogovarjala se bo z vranama in mačkami, kadar bo katero od njih zaneslo čez ostanke nasipa med ostanke hiš. Tudi s kobilicami in ščurki se bo pogovarjala, ko jih bo hranila, ne pa tudi, ko jih bo peštala in pekla. Konoplji in koprivam pa bo prepevala, da bodo zrastle in si bo iz njih napravila oblačila.

Trdni korenjaki so taki. – svoje ime najdejo

v kamnu, izklesan v oblike. Pripisana mu je

sreča. Na najbolj gladki ploskvi mu narišejo

obraz. Čas je vladar. – stkan v najudobnejšo

8. marec je postal praznik z razlogom. Razlog še vedno je …

To je bil dan, ko moški pijejo, ženske pa obrezujejo rože … In danes?

Takrat je bil 8. marec spomin. Danes je spomin na 8. marec …

Vsak dan bi moral biti 8. marec, 8. marec pa samo 8. marec …

Koliko 8. marcev še, dokler 8. marec ne bo več potreben?

Ukrajinske stepe pregazil je Sabaka,

mesta so porušena, ostala je le praznina,

njih ruševine so nepojmljiva bolečina,

v njih se čuti sovražna ruska duma,

ki jezno in brezčutno gazi bratsko ljudstvo.

S filmi je zadnje čase križ. Križ je predvsem z zgodbami. Nemogoče so in neverjetne, kar so vedno bile. A zdaj so tudi nedosledne. Liki so nedodelani, potek dogodkov pa samega sebe izpodbija. So tudi dolgočasno predvidljive. Niso le kot slaba kriminalka, ki pozornemu gledalcu prehitro razkrije morilca. Še huje je – gledalcu sploh ni treba vključiti možganov, pa ve, kdo bo rekel, kaj bo rekel, kaj se bo zgodilo v naslednje pol minute in kakšen bo konec.

Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena

in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive

ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,

izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da

sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot

da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.

Dve leti nam zatiral je pravico

do javnih shodov vseh in zborovanj,

slabó prešteval, da bi b'lo nas manj,

požvižgal se na dejstva, na resnico.