Kapitalizem temelji na proizvajanju predmetov ali dobrin in izkoriščanju delovne sile. Zanj so zato potrebni tudi odnosi med ljudmi, ki iščejo delo, in ljudmi, ki jim ga dajejo. Eni se imenujejo delodajalci, medtem ko so drugi delojemalci. A odnosi med njimi so vse prej kot odprti, odkriti in pošteni.

EGOIZEM MED POGORIŠČEM BITKE IN OGNJEM LJUBEZNI

»Od dne, ko človeško bitje začne izgovarjati 'jaz', prinaša svoje ljubljeno sebstvo na svetlo, kadarkoli mu je dopuščeno, in egoizem neustavljivo napreduje. Če tega ne dela odkrito (kajti egoizem drugih mu nasprotuje), to kljub temu dela prikrito in z navideznim zanikanjem samega sebe ter z lažno skromnostjo, da bi si v sodbah drugih še bolj zanesljivo pridobil večvrednost.«[1]

Tako začenjamo ta esej: s Kantovim zapisom o človeškem bitju kot bitju, ki nekega dne začne izgovarjati besedo »jaz« – besedo, ki je nekatera človeška bitja (avtisti) sploh ne izgovarjajo in ki se ji nekateri pisci (znanstveniki) v svojih razpravah dosledno izogibajo, kot da si je ne bi dopuščali ali dovolili zapisovati. Izhajajoč iz tega zapisa lahko zapišemo izhodiščno definicijo egoizma: egoizem je prinašanje sebe na svetlo z izgovarjanjem besed.


Življenje ni objektivna končno velika sestavljanka, ki jo moramo do smrti sestaviti tako, kot je prav, kot je ukazal nekdo, ki domnevno ve, kaj vse bi človek moral narediti v življenju. Ni igra, v kateri moramo ugibati, kakšni skrivni algoritmi jo omogočajo in kdo jih je napisal. In še najmanj je kapitalistično kopičenje dobrin ter sledenje politikom in oblastnikom, ki domnevno najbolje vedo, kako reševati objektivne probleme, ki pri tem nastajajo.


Nova dialektika znotraj absolutnega duha, problem, s katerim se je dolgo časa ukvarjal Hegel, je danes izjemno pomembna, kajti tradicionalno branje Heglovih del nam je največkrat postreglo s poenostavljenim razumevanjem absolutnega duha in dialektike.


Čarobna piščal, ki jo je Mozart napisal v obdobju razsvetljenstva, pripoveduje o človeškem odnosu do boga. Obstaja zelo dolga tradicija človekovega odnosa do boga oziroma bogov, zato ne moremo kar zamahniti z roko, češ da je moderni čas to tradicijo dokončno potisnil v preteklost.


Lahko se zgodi, kar se že dogaja danes. Ljudje se nenadoma znajdejo v slepi ulici. To pomeni, da ni več poti naprej. Ni poti, ker kratko malo ne obstaja. Ljudje se lahko trudijo ustvariti vtis, da kljub temu obstaja, vendar je realnost kruta in neizprosna: slepa ulica pač nima izhoda.

Paradoks kapitalizma je tudi ta, da njegovi zastopniki ves čas poudarjajo, da živimo v družbah znanja in informacijskih družbah, obenem pa ponujajo ljudem vedno enake ali zelo podobne informacije in podatke, do nekaterih informacij pa seveda sploh ni mogoče priti. Do katerih zlasti ni mogoče priti?



Za začetek tokratnega razmišljanja si lahko zastavimo preprosto vprašanje: Ali so današnje ideološke prakse uspešne in kaj njihov morebitni uspeh sploh pomeni?

Intenziven premislek infamne teorije (kratek opis) o konformizmu, množičnih medijih in družbenemu nadzoru Elisabeth Noelle-Neumann od nas zahteva vsaj dvoje. Na eni strani imamo problematiko, ki se tiče nekonsistentnosti, pomanjkljivosti in določenih nejasnosti teoretske koncepcije spirale molka, na drugi pa vprašanja, ki se ubadajo z njeno empirično (ne)veljavnostjo in nasprotujočimi izsledki različnih študij, ki to veljavnost preiskujejo.