Obnašajo se kot fašisti. Oblačijo se kot fašisti. Mislijo kot fašisti. Govorijo kot fašisti. Častijo fašiste in naciste, njihove domače sodelavce in izdajalce – povzročitelje in poražence 2. svetovne vojne. Ampak ne smemo jim reči fašisti, ker so užaljeni. Ne smemo mešati preteklosti in sedanjosti! Fašizem je mimo. To danes je nekaj drugega in drugačnega, le včasih na videz podobnega. Današnji fašisti so zgolj »fejst ljudje«, tukaj rojeni, čistokrvni, razplodno seksualni domoljubi, neomadeževani z izrojeno mednarodno prebujenjsko multikulturo, sol domovine, nič drugega. Oboroženi in nasilni so le zato, da branijo naš način življenja pred tujerodnimi prišleki, sicer pa niti muhi ne bi storili zlega. No, včasih jih res nekoliko zanese, da se zjezijo nad levičarji, glasnimi ženskami, pedri in lezbijkami, Cigani ter drugimi domorodnimi izrojenci. A to je dobronamerno. Želijo živeti v varni, urejeni in čisti državi, ki spoštuje izročilo. To pa menda ni zločin, mar ne? Presenetljivo se tudi
Zadnje srečanje
Janja se je ves popoldan odločala, ali naj ohrani poklicno molčečnost ali naj jo prvič v življenju prekrši. Nazadnje se je odločila za slednje: »Tvojega očeta imamo na kliniki. Imel je poskus samomora. Prerezal si je žile.« Sašo, njeno ženo, so zapostavili že svojci, ki je o tem niso obvestili. Če bi jo še ona, bi bila to izdaja zaupanja – hujša od preloma poklicne molčečnosti. Ko ga je pred letom zadela kap, je Saši javila teta. Takrat ga je obiskala v bolnišnici, a ni vedel zase. Ob odhodu je naletela na mater, brata in svakinjo. Šli so mimo nje, kot da je ne poznajo. Teti je rekla, naj ji sporoči, če jo bo oče hotel videti, ko bo prišel k sebi, ali če bo umrl. To je bil njen zadnji stik s komerkoli iz družine. »En teden je bil na intenzivni, ker je skoraj izkrvavel, zdaj pa so ga poslali na psihiatrijo zaradi ponovitvene nevarnosti. Dejansko je komaj živ.« »Je pri sebi?« »Ja.« »Pa ve, za kaj gre, ali je odsoten?« »Ve.« »Vprašaj ga, če me hoče videti.« »Ga ti hočeš videti?« Saša je morala ra
Duša je ali ni
Te dni naj bi po ljudskem izročilu duše mrtvih frčale sem in tja po svetu živih. No, zdaj že desetletja bolj malo frčijo. Morda smo sodobneži manj dojemljivi za blage nihljaje v vidnem polju. Mogoče gredo mrtvim na živce svetloba, elektrika in hrup, pa raje lebdijo po narodnih parkih. Najbolj enostavno pa je predpostaviti, da breztelesnih duš ni in jih nikoli ni bilo. »Toda vse družbe sveta predpostavljajo obstoj nesmrtnih duš,« bo kdo porekel. »Zakaj bi se vsi motili? Kjer je dim, mora biti tudi ogenj!« To slednje sicer ne drži, kajti pogosto se kaj dimi, pa o ognju ni ne duha ne sluha. Meglice, ki ob jutrih plešejo nad vodno gladino, ne dokazujejo niti, da je ta voda vroča, kaj šele, da pod njo brbota zaplata magme. Da se človeštvo o marsičem gorostasno moti, pa je jasno malodane vsemu živemu na tem planetu, razen morda ljudem samim. Je možno, da duše skačejo iz življenja v življenje, kot znotraj življenja prehajajo iz enih v druge sanje? Je možno, da je za dušo smrt nekaj podobnega,
