Janja se je ves popoldan odločala, ali naj ohrani poklicno molčečnost ali naj jo prvič v življenju prekrši. Nazadnje se je odločila za slednje: »Tvojega očeta imamo na kliniki. Imel je poskus samomora. Prerezal si je žile.« Sašo, njeno ženo, so zapostavili že svojci, ki je o tem niso obvestili. Če bi jo še ona, bi bila to izdaja zaupanja – hujša od preloma poklicne molčečnosti. Ko ga je pred letom zadela kap, je Saši javila teta. Takrat ga je obiskala v bolnišnici, a ni vedel zase. Ob odhodu je naletela na mater, brata in svakinjo. Šli so mimo nje, kot da je ne poznajo. Teti je rekla, naj ji sporoči, če jo bo oče hotel videti, ko bo prišel k sebi, ali če bo umrl. To je bil njen zadnji stik s komerkoli iz družine. »En teden je bil na intenzivni, ker je skoraj izkrvavel, zdaj pa so ga poslali na psihiatrijo zaradi ponovitvene nevarnosti. Dejansko je komaj živ.« »Je pri sebi?« »Ja.« »Pa ve, za kaj gre, ali je odsoten?« »Ve.« »Vprašaj ga, če me hoče videti.« »Ga ti hočeš videti?« Saša je morala ra
Duša je ali ni
Te dni naj bi po ljudskem izročilu duše mrtvih frčale sem in tja po svetu živih. No, zdaj že desetletja bolj malo frčijo. Morda smo sodobneži manj dojemljivi za blage nihljaje v vidnem polju. Mogoče gredo mrtvim na živce svetloba, elektrika in hrup, pa raje lebdijo po narodnih parkih. Najbolj enostavno pa je predpostaviti, da breztelesnih duš ni in jih nikoli ni bilo. »Toda vse družbe sveta predpostavljajo obstoj nesmrtnih duš,« bo kdo porekel. »Zakaj bi se vsi motili? Kjer je dim, mora biti tudi ogenj!« To slednje sicer ne drži, kajti pogosto se kaj dimi, pa o ognju ni ne duha ne sluha. Meglice, ki ob jutrih plešejo nad vodno gladino, ne dokazujejo niti, da je ta voda vroča, kaj šele, da pod njo brbota zaplata magme. Da se človeštvo o marsičem gorostasno moti, pa je jasno malodane vsemu živemu na tem planetu, razen morda ljudem samim. Je možno, da duše skačejo iz življenja v življenje, kot znotraj življenja prehajajo iz enih v druge sanje? Je možno, da je za dušo smrt nekaj podobnega,
Lepa dekleta ljubijo važiče
Ptiči imajo živopisano perje, jeleni mogočno rogovje, mroži dolge in bleščeče okle, levi grive … Kaj pa imamo moški? Brke in brado (in nekaj redkih dlak več kot ženske). V kraljestvu vretenčarjev so pri skoraj vseh vrstah samci lepši od samic ali pa so vsaj enako lepi. So tudi bolj okrancljani z lepotnimi dodatki. Kar se tiče ljudi, pa so po vseh likovnih in matematičnih merilih ženske v povprečju lepše od moških – tudi tiste z majhnimi dojkami, po katerih se sicer najbolj razlikujejo od njih. S čim torej moški očaramo ženske, da smo se lahko evolucijsko odpovedali lepoti in okrasju? Da lahko odgovorimo na to vprašanje, se moramo vrniti v lastno otroštvo, oziroma na njegov konec, ko nas je preplavila puberteta. Za oddaljene gledalce (in prenekatere učitelje) fantje v tem obdobju postanejo zoprni. Važijo se. Če jih natančno pogledamo, ne počnejo ničesar drugega, kot samo to – od jutra do večera, kadar jih kdo vidi in pogosto tudi, kadar jih ne. Če ste šli kdaj mimo skupine najstnikov, k
