Kdo pravi, da znanosti ne priznava čarovnije? Antropologija se naravnost obsedeno trudi najti točko, ko so naši predniki živali postali naši predniki ljudje. Vsako lobanjsko kost temeljito premerijo, prežarčijo, in ji v računalnikih vstavijo možgane, nato pa v nedogled razpravljajo in se kregajo, ali je človeška ali živalska. Čeprav se še kako dobro zavedajo, da se je sodobni človek iz malo manj sodobnega oblikoval postopoma, mrzlično iščejo najstarejšo kost, ki bi jo lahko nedvoumno pripisali 'mislečemu' predniku. Kosti so se spreminjale komaj opazno. Z vsako spremembo se je nekdo rodil in jo prenesel na nekatere potomce. V vsakem naslednjem rodu je bilo teh potomcev več. To pomeni, da so v istem plemenu, pardon, krdelu nujno sobivali ljudje, ki so imeli bolj ali manj poševno čelo, bolj ali manj poudarjen obrvni greben, večjo ali manjšo prostornino lobanje. Razlike med krdeli na nekem območju so bile še večje, razlike med praljudmi na različnih območjih pa velikanske. In nato ti nek z
Luka, ne manjka veliko, da se mi sfuka,
Luka, ne manjka veliko, da se mi sfuka, ker nočeš razumet, da osebna asistenca pomeni živet! Tvoja leva stališča segajo zgolj do stranišča, imidž nedolžnega in poštenega fantiča je alibi za oblast, ki ti je prišla v slast. Tako vse socialne in delavske pravice so propaganda, da ostane na oblasti ista banda. PR premieja pa poskrbi, da Svoboda tudi znotraj kletke se zdi.
Elena Pečarič
Gaza
Gaza je zgažena, zravnana je z zemljo, uničena, zastrupljena, razbita, razstreljena, razkopana, razmetana, pobita, postreljena …
Mrtva? Ne, ni mrtva. Tam ljudje živijo, dihajo. Lačni so, stiskajo zobe. Žejni so, jokajo. Ranjeni so, božajo. Nori so, pojejo …
Mrtvi smo mi, ki to gledamo in vemo, da jim ne moremo pomagati. Vse, kar vemo o sebi, o svojih državah, celini o zgodovini, se ruši, kot Gaza. Naše predstave so bile utvare; naša življenja, bogata ali revna, zaplojena na kosteh ljudi, ki so doživeli Gazo, ko so bili naši pradedje, kar so zdaj Izraelci.
Kaj ostane ljudem v Gazi? Vsak dan manj …
Kaj ostane nam? Slepilo ni več lepilo. Trupla prihajajo po svoja življenja. Dajemo jim svojo jezo, žalost, strah, nemoč, obup (kaj drugega pa jim lahko), ali spet zakrknemo – ubijemo svojo jezo, žalost, strah, nemoč, obup, da preženemo duhove.
Armagedon smo sejali. Armagedon obrezujemo, gnojimo in škropimo. Kaj pa bomo želi?