Osebna asistenca, dolgotrajna oskrba, pomoč na domu … za telebane
Kdo ve, kakšna je razlika med dolgotrajno oskrbo, osebno asistenco in pomočjo na domu? Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ne vedo. Menda niti nočejo vedeti. Če meniš, da ti pripada kaj od tega, se je najbolje prijaviti na vse troje in upati, da ti bo nekaj odobreno. Morda bodo strokovnjaki ocenili, da ti je. Morda bodo ocenili, da ti ni. Merila so približno tako natančna in zanesljiva, kot so bila nekoč merila za ugotavljanje, ali je neka oseba čarovnica. Razlike torej ne moremo najti niti s knapovskimi orodji … Kot je navedeno na vladni spletni strani, DOLGOTRAJNA OSKRBA, »združuje ukrepe, storitve in aktivnosti, namenjene osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.« OSEBNA ASISTENCA »je zbir storitev, ki ljudem, ki v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč dru
Šola v službi vladarjev
Tu in tam v življenju doživiš aha trenutek, ko se stvari povežejo, zagledaš širšo sliko, in naenkrat ti je vse jasno. Že od šolskih časov me muči, kaj je narobe s šolo in zakaj; desetletja seciram posamezne kose tega “narobe”, nato pa naletim na tale filmček. Seveda: obvezno šolstvo je imelo svoj začetek in namen, vse ostalo pa izhaja iz tega. A o njegovih začetkih smo v šoli izvedeli bore malo, pa še to narobe. Kot da nam jih učni načrti načrtno prikrivajo … Pred obveznim šolstvom so bile šole v službi ljudi. No, v glavnem jih ni bilo, ker jih ljudje niso potrebovali. Potrebovali so jih modrokrvni in drugi bogataški otroci, predvsem dečki, da so lahko postali vojaški poveljniki, državniki in visoki uradniki. To smo v šoli izvedeli; prav tako, da so se morale deklice izučiti za žene takšnim dečkom. Za oboje so obstajali zasebni učitelji in šole, ki so si učne načrte krojili sami. Obrtniški otroci so šli v uk, revni pa delat – razen ukaželjnih, izmed katerih so svečeniki črpali svoj pod
Le čemu služi oboroževanje?
Končno vse to, kar smo se učili pri zgodovini, brali iz čitank in gledali v filmih, doživljamo na lastni koži: naravne nesreče in selitve narodov, epidemije in kupe trupel, nore vladarje in bitke za oblast … Počasi bo na vrsti še poslastica – vojne in genocidi. Celotno odraščanje (in še čez) smo občudovali junake, ki so te reči preživljali. Sanjarili smo, da smo takšni junaki. In zdaj to postajamo: junaki, zlikovci in množice trpečih … Kje so tisti prismuknjeni predkoronski časi, ko smo gledali Greto in njeno gibanje ter upali, da se bo zdaj vendarle nekaj ukrenilo, da svet ne bo šel k vragu. Vraga, če bi se res učili zgodovino, bi vedeli, da “teška vremena” vedno pridejo v paketu z izgubljenimi letinami in prekinjenimi dobavnimi verigami, s kolonami beguncev, z boleznimi in zlomom zdravstva, z norci na oblasti, ki vlečejo nore poteze, ter z verižnimi spopadi in pokoli, vojnami in genocidi. Vedeli bi, da vse to potem traja desetletja ali stoletja, dokler se podnebje ne umiri in spet po