Poletne počitnice in 'rehabilitacijski' tabori za ljudi s posebnimi izzivi so končani. Nihče se z njih ni vrnil rehabilitiran, pa tudi sicer se ni dogajalo nič posebej novega. Kar so invalidska društva in zveze društev zagnali in dodelali pred leti ali desetletji, ostaja na tej ravni … Ljudje s posebnimi izzivi tudi letos niso mogli izbirati, kaj bodo jedli, razen pri zajtrkih. Na voljo sta bila eno kosilo in ena večerja: navadna ali dietna. Prav tako niso mogli izbirati, kam bodo šli na kopanje, pijačo, izlet ali večerno zabavo, kdaj bodo krenili in koliko časa bodo tam ostali. V najboljšem primeru so lahko za kaj od tega glasovali, večinoma pa s(m)o te cilje določali ljudje brez posebnih izzivov. Tudi letos so jih osebni asistenti, delovni terapevti, fizioterapevti, spremljevalci, varuhi, vodje športnih in ustvarjalnih delavnic (večinoma plačani manj kot študentje za najlažja dela) ter sorodniki v kateri od teh vlog neredko obravnavali kot otroke, jih obkladali s pomanjševalnicami, j
Preizkušnje – knjiga, polna usodnih prelomnic, medijska konferenca, četrtek, 11. 9. 2025 ob 11. uri, Železna cesta 14, Lj.
YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa in Zavod za razvoj socialne vključenosti Odprte karte ob ponatisu knjige Preizkušnje avtorja Mira Štebeta vabita predstavnike medijev na medijsko konferenco, ki bo potekalo v četrtek, 11. septembra 2025, ob 11. uri na Železni cesti 14 v Ljubljani.
Na medijskem druženju bodo navzoči pojasnili razloge za ponatis knjige in odprli pogovor o neodvisnem življenju hendikepiranih v Sloveniji. Avtor Miro Štebe v knjigi neposredno in iskreno opisuje svojo življenjsko pot po nesreči v gorah, o izgubi sluha med odpravo na Grenlandijo in izzivih, ki jih je doživel kot novinar z okvarjenim sluhom. Ne skriva bolečine, ne išče pomilovanja – raje razgrne resničnost, ki jo mnogi spregledajo. Njegova pripoved spodbuja razmislek o tem, kaj pomeni vztrajati, se prilagajati in iskati ravnotežje v svetu, ki pogosto ne razume drugačnosti.
Na druženju s predstavniki sedme sile bo Tim Bučar iz Zavoda Odprte karte delil svojo osebno zgodbo – kako je po zaključku šolan
Fašisti
Jih vedno je horda, nikoli en sam, možganov vsi skupaj imajo za gram. Jih vodi hudič? Poosebljeno zlo? Zavohajo dušo, želijo telo.
Jim hrana je strah in pijača je kri, zažrejo se v drob in drobijo kosti. Ostane lupina brez duše, je ušla; telesa razžrta v jami brez dna.
Množijo se, drugim odmerjajo čas, saj ločijo svoje brezhibno od nas. Ko svet je očiščen drugačnih od njih, v mesta pod zemljo gredo na oddih.
Brez smrti nikakor ne znajo živet; na koncu drug drugega morajo žret. Kdor hrbet pokaže, kar hitro umre, in zadnji sam sebi pregrizne zobe.
V filmih so hecni, nagnit je vsak, nobeden gledalcem ne zdi se junak. Junak tam pobija to grozno svojat in brani pred njo, kar ima zelo rad.
V resničnem življenju pa mnogim so všeč; v plamenih uživajo bakel in sveč. Čeprav tudi njim vse bolj pijejo kri, so srečni, ker nekdo še huje trpi.