Slovenija praznuje te dni 32 let samostojnosti. Politiki ob tej slovesni priložnosti pozivajo, naj se Slovenci in Slovenke skupaj trudimo za lepši jutri. In da je treba paziti na planet – za mlajše generacije. Mimogrede. Današnji The Guardian objavlja najnovejše objektivne podatke o globalnem segrevanju in izpustih toplogrednih plinov (Jillian Ambrose, Greenhouse gas emissions from global energy industry still rising – report, 26. junij 2023): Juliet Davenport, predsednica Inštituta za energijo, je dejala: »Kljub nadaljnjemu močnemu povečanju količine vetrne in sončne energije v elektroenergetskem sektorju so se skupne svetovne emisije toplogrednih plinov, povezane z energijo, spet povečale. Še vedno gremo v nasprotno smer od tiste, ki jo zahteva pariški sporazum.« Gibljemo se torej v nasprotni, popolnoma zgrešeni smeri. Slovenski politiki kljub temu pravijo, da smo država ljudje, ne le politiki in politične kaste. Pravijo tudi, da si klešemo lastno usodo in da živimo v državi, ki temelji na enakosti, svobodi, dostojanstvu, solidarnosti in pravičnosti do vseh državljanov. Glavna skrb politikov naj bi bile torej potrebe vseh prebivalcev in prebivalk Slovenije, posluh zanje. Slovenija je tudi država, v kateri sovraštvo in nestrpnost nimata mesta, dodajajo. Obstajajo pa tudi delitve, je poudaril te dni nekdanji predsednik republike Borut Pahor. In nesrečna mati teh delitev je politična in ideološka delitev; to je strup, ki nas hrani, je podčrtal v svojem govoru, v katerem je izpostavil tudi zamisel, da je še čas, da se tega zavemo z dolžno skrbjo za bolečino drugega. Znanstveniki sočasno poudarjajo, da bi moralo človeštvo prepoloviti toplogredne izpuste do konca tega desetletja, če se hoče izogniti katastrofalnim ravnem globalnega segrevanja. In kdo ima v rokah škarje in platno? Vlade. Ali pa morda naftne, energetske, živinorejske in druge korporacije v spregi z milijarderji. Državljani in državljanke jih prav gotovo nimajo, vsekakor pa imajo močan interes, da živijo v boljšem svetu. 

V knjigi Sočutna šola sem zato podrobno predstavil številne raziskave, ki dokazujejo pomen oblikovanja sočutnih skupnosti za preživetje ljudi in drugih živih bitij. Dolžna skrb za bolečino drugega, kot jo imenuje Borut Pahor, je res velik ideal še iz antičnih časov, a ne smemo biti naivni. To je zelo zahteven ideal. Človeška bitja se namreč evolucijsko opremljena za sočutje, toda sočutnega razmišljanja, vedenja in delovanja so morajo šele organizirano in sistematično učiti. Lahko se naučijo kultivirati sočutje, kot vrtnar kultivira vrt, ni pa nobene nujnosti, da se kultiviranja zares naučijo.  

Sočutna šola je zato dober kraj, kjer se otroci skupaj z vzgojitelji in učitelji učijo takega kultiviranja od malega. Učijo se prepoznavati in razumeti bolečino in trpljenje – pri sebi in pri drugih živih bitjih. Napredovanje učenja se nato kaže v spremenjenem razmišljanju, drugačnem besednjaku, ki ga uporabljajo, novih oblikah vedenja in skupnega delovanja.

Kult individualizma izginja, krepijo se medsebojni odnosi, ki postajajo vse bolj kakovostni. Posamezniki so še vedno različni in drugačni, toda naučijo se premagovati strah pred drugim in drugačnim človekom, saj se krepi tudi zavest, da niso le drugi ljudje drugačni od njih, temveč so tudi sami drugačni od drugih.

Izginjanje kulta individualizma spremlja krčenje kulture narcizma. Ljudje tako nimajo več občutka, da družba ne obstaja – vse bolj imajo občutek, da obstaja. In povečuje se občutek skupne moči, samozavesti, ki razgrajuje občutek, da ne moreš do stvari, ki so na voljo na prostih trgih, da ne moreš napredovati v življenju, da se ne moreš vzpenjati po hierarhičnih lestvicah, da si lahko zgolj hvaležen za to, kar imaš, da si, kjer stojiš, da si za silo na varnem, da te nihče ne priganja. 

V sočutnih skupnostih se ne utrjuje občutek, da življenja nimaš pod svojim nadzorom, v njih je malo tesnobe in strahu pred prihodnostjo, malo je bolečine in trpljenja, osamljenosti in depresivnih občutkov.

A brez smelih in celo radikalnih vladnih programov je vse skupaj le množica dobrih želja.