Bolj je svet razdvojen, razčetverjen, razdeseterjen, bolj smo črno-beli, enostavni in predvidljivi. Kjer se kregata dva, je možno, da ima tretji prav? Je možno, da imata prav oba ali se oba motita? Si ne dovolimo razmišljati na ta način ali tega nismo več zmožni? Ondan je Levica, edina vladna stranka, v kateri tu in tam vidijo tudi onstran svojega žepa, izčlanila svojega paradnega buldoga Miho Kordiša. Pop TV ga je soočila z Levičino hišno medvedko Natašo Sukič. Predstavila sta vsak svoj pogled na to, kaj Levica je, kaj bi lahko bila in kaj bi morala biti. Oba imata prav. Prav obeh je nezdružljiv: če deluješ na en način, nikakor ne moreš delovati na drugega … V resnici pa Levica deluje na tretji način. Prav zato ne more doseči ničesar omembe vrednega, zaradi česar obstaja, in se diči zgolj z lepotnimi popravki. Levica ni nastala zato, da bi upočasnila bogatenje in siromašenje, ampak da bi ju najprej ustavila (zmerna struja), nato pa zmanjšala (skrajna struja). Ni nastala zato, da bi bi
Refleksija
Na nekem predavanju sem izpostavil pomen vključujočih medosebnih odnosov. V poplavi žargona o inkluziji in inkluzivnosti, vključenosti in vključevanju otrok in mladih s posebnimi potrebami se že nekaj časa sprašujem, ali smo ljudje res sposobni egalitarnosti. Sprašujem se tudi, zakaj tako težko prenašamo drugačnosti in razlike, čeprav pogosto zatrjujemo, da nas eno in drugo bogati. Ni namreč res, da nas vselej brezpogojno bogatijo. Morda si želimo, da bi nas bogatile, toda če si Jud v Nemčiji iz tridesetih let prejšnjega stoletja, te razlike med ljudmi prav malo bogatijo. Pravzaprav je zelo verjetno, da te bodo ugonobile. Ni torej res, da nas medsebojne razlike avtomatično bogatijo. Kakor ni res, da z lahkoto prenašamo razlike in drugačnosti. Včasih jih preprosto nočemo in ne zmoremo prenašati, saj še lastne notranje različnosti ne poznamo dobro in imamo z njo težave. To pa še ne pomeni, da se ne moremo naučiti živeti z razlikami in se navdihovati ob njih.
Resnično, sprejemanje drugačno
Kako ostanemo zdravi
Največja napaka, ki jo delajo zdravniki pri zdravljenju človeškega telesa, je ta, da ne upoštevajo celote. Kajti del nikoli ne more biti zdrav, če ni zdrava celota. (Platon)
Kot vidimo, je že Platon vedel in razmišljal o tem, kako je treba pristopiti k procesu zdravljenja. Kaj pa vemo danes, ljudje in sodobni zdravstveniki, o človeku kot celostnem bitju? Kdo sploh uporablja holistični pristop do klienta oziroma pacienta, do sebe, do svojih bližnjih? Če tudi vemo, kaj pomeni holistični pristop do zdravja, ali tega zares upoštevamo? Ali ga naši zdravniki negujejo do nas? Odgovor na to vprašanje ni nujno potreben. Takoj se postavlja novo vprašanje: Kako ostanemo zdravi?
Vajeni smo definicij bolezni in morda smo boljši pri označevanju obolenj kot pri njihovem zdravljenju; vendar je redkokdo kdaj poskušal definirati njihovo nasprotje. Kljub temu dobro vemo, kdaj smo zdravi. Takrat dobro izgledamo, se odlično počutimo, smo srečni in zdi se nam, da je vredno živeti. A ni to naše naravno stanje