Naslov knjige je Les écarts du cinéma. Njen avtor je francoski filozof Jacques Rancière. Prebral sem jo z velikim zanimanjem, nato sem si ogledal film z naslovom The Road Within (Gren Wells, 2014), potem pa še Beasts of No Nation (Cary Joji Fukunaga, 2015). Ogledati si moram še film Vincent will Meer (Ralf Huettner, 2010).

Filozofova knjiga me je navdušila s svojo skromnostjo, intelektualno močjo in strastjo; takih knjig ni prav veliko. Zlasti me je prepričala z idejo, da je za uživanje v filmih potrebna strast do filma, ne pa na primer trenutno veljavna filmska teorija kakega uveljavljenega avtorja. To ne pomeni, da teorija ni potrebna, saj pomeni le to, da je na prvem mestu strast do učenja. Film namreč ne potrebuje filozofije, da bi bil dober, kot je nekoč dejal Deleuze. Kaj to pomeni?

Pomeni spoznanje, da je film marsikaj, in ne le to, kar utegne zatrjevati ta ali ona teoretska filmska paradigma. Prav gotovo lahko rečemo, da je film multipliciteta, ki presega vsako mogočo teorijo filma.

Če na primer rečemo, da je film zabava, ki je všeč tem ali onim ljudem, kar velikokrat tudi zares je, je vsekakor treba povedati še tole. V temi kinematografa se v gledalcih dogaja zelo veliko, in ne le to, kar jim utegne biti všeč. Angažirani so kot čustvena, socialna, simbolna bitja, zato jih vsaj dobri filmi silno pretresejo onkraj vsake mogoče všečnosti.

Dobri filmi prav gotovo niso narejeni, da bi bili komu všeč, zato vsekakor močno presegajo dolgočasnost vsakdanjih pogovorov, praznih mnenj, klišejskih odnosov in gospostvenih razmerij. Strast do filma je zato še pomembnejša.

Tu pride do polnega izraza vse, kar sem doživel ob gledanju prvega omenjenega filma. In z lahkoto rečem, da je redkokdaj mogoče videti nekaj tako inteligentnega, kot lahko vidimo v tem filmu.

Ne mislim zgolj na medsebojne odnose med protagonisti, temveč mislim zlasti na razumevanje norosti in spoznanje, da je mogoče živeti skupaj kljub temu, da je vsakdo po malem nor.

Film je hvalnica tega, kar tudi zmorejo ljudje: živeti drug z drugim, ne da bi si šli preveč na živce, ker jih povezuje nekaj, kar daleč presega raven simptomov, ki jih imajo in s katerimi so prisiljeni živeti.

Ljudje se v vsakdanjih življenjih po svoje trudijo živeti z lastnimi simptomi, to pa nikakor ni enostavno. Iščejo tudi izhode, saj prinašajo simptomi trpljenje, pri tem pa so bolj ali manj uspešni.

In morda je najbolj ganljivo, ko kamera pokaže vsakega protagonista posebej, kako se trudi vplivati na simptome, ki prinašajo trpljenje. Žene jih sila, zaradi katere se dobro zavedajo, da so drug z drugim in da imajo drug do drugega obveznosti, kot so medsebojno spoštovanje, skrb za drugega in odprtost.

Film nam sporoča: s simptomi ni enostavno živeti, obenem pa je res tudi, da prav odprta navzočnost drugega človeka že pomaga prenašati jih in se celo produktivno ukvarjati z njimi.

Film je zato spoštljiv, kar zlasti pomeni, da ne ponuja nikakršnih poceni rešitev, srečnega konca ali lažnega optimizma. Za to zlasti ni nobene potrebe, saj kot gledalci že vemo, da se bistveno dogaja pred našimi očmi. Vpliva tudi na nas, zato nismo zgolj gledalci, saj smo tudi udeleženci samega dogajanja. Film to tudi želi, zato se dogaja, kar je predvideno: kot gledalci se zavedamo, da bolj kot kaj drugega potrebujemo naklonjenost drugih ljudi in njihovo sprejemanje naše norosti – tako kot skušamo sami sprejemati njihovo. Vse skupaj je svojevrstna molitev.

Film je kajpak tudi ideološki aparat, kot pravi Rancière, zato njegove podobe krožijo med ljudmi. In če bodo v prihodnosti bolj kot danes krožile podobe tega filma, bo svet bistveno boljši.

Nikakor ne mislim, da film ni utopija, kot poudarja filozof. Saj je v nekem smislu tudi sam svet utopija. Ujet je v zgodbe, tako kot je ujet film. In ko govorimo o zgodbah, ko jih pripovedujemo, že skrbimo za estetiko, za estetske režime, kot jih imenuje filozof.

Prav za to tudi gre: film dvomi v transparentnost sveta in ni prepričan, da so odnosi med ljudmi razvidni sami po sebi. Ve, da niso, zato se tudi ukvarja z njimi in jih skuša misliti. Odnose namreč mnogo bolj mislimo kot živimo.

Moramo jih misliti, tako kot moramo živeti skupaj. Prepričan sem, da je to tudi razlog, zakaj filozof misli skupaj film, filozofijo, književnost in – komunizem. Zadeve so zelo povezane, le misliti jih moramo.

Prav na tem kraju se moram zato lotiti še drugega filma, ki sem si ga ogledal te dni. In težko zdržal do konca. Film Beasts of No Nation je namreč utelešena brutalnost, ki terja povsem nove ideje, če hočemo misliti, kar vidimo.

Vidimo mašino, avtomat, samodejno napravo za ubijanje brez pravega telosa, kot bi rekli Stari, razloga, smisla, cilja, smotra ali namena. Ob gledanju filma smo paralizirani, saj preprosto ne moremo pojasniti, zakaj mladoletnike novačijo in spreminjajo v priveske vojaške mašine, katere delovanje je povsem blazno in do konca destruktivno, nesmiselno in absurdno.

Spoznanje o nihilistični naravi iluzij je pomembno natanko zato, ker film dokaže, da morebitne iluzije, v katere verjamejo protagonisti filma, nimajo absolutno nobene vrednosti, saj so zgolj uničevalne. Nikogar zato ne zanima resnica dogajanja, v katerega so potopljeni, zato ga tudi ne poskušajo razumeti ali razlagati. Skupaj z njimi drvimo v brezno, kjer iluzije sploh niso več mogoče.

In takrat je dokončno jasno, kako zelo potrebujemo ljudje kot moralna bitja neke druge iluzije, ki nam pomagajo izogniti se breznu in uničevalnim iluzijam. Svet se morda res ne vrti nikamor, življenje morda res nima nobenega smotra in vzvišenega cilja, toda to še ne pomeni, da si človeška bitja ne morejo ustvariti začasnih produktivnih iluzij, da je vendarle mogoče oblikovati kaj takega, kar je dobro zanje, pa čeprav je brez zadnjega smisla in končnega univerzalnega cilja. Če objektivna realnost nima inherentnega in vsem ljudem razvidnega smisla, pa ga človeška življenja preprosto morajo imeti, saj ljudje brez njega ne morejo preživeti svojega veka.

Življenje moramo razumeti kot produktivno. Prvi od obeh filmov se prikloni temu spoznanju, drugi ga na neki ravni najprej popolnoma prezirljivo zavrne, potem pa ga čisto na koncu potrdi na način, ki je še veliko bolj dramatičen, kot če bi ga zagovarjal od samega začetka.

Pri tem pride do polnega izraza znana Bressonova zamisel, da je za mise en scène dobro, če zajame resnico. Pravzaprav to ni dobro le za film, temveč je dobro tudi za gledalca. Dober film definitivno ni zabava.

V taki perspektivi je film več kot umetnost, pravi filozof, saj je utopija modernega sveta, ki bi bil lahko po naravi komunističen. Z avtorjem se popolnoma strinjam, saj smo tudi ljudje obsojeni na govorjenje resnice.