ECSITE 2024 v Sloveniji

V Ljubljano je nedavno prišlo čez 900 komunikatork in komunikatorjev znanosti iz vsega sveta. Prvič po 34 letih je letna konferenca ECSITE, ki s svojim ozaveščanjem o vplivih znanosti na družbo doseže tudi do 40 milijonov oseb, potekala v Sloveniji. Pri pripravi je odločilno sodeloval tudi moj tokratni sogovornik, umetniški vodja Galerije Kapelica pri Zavodu Kersnikova(1), Jurij Krpan.

Na sliki od leve proti desni: dr. Asta Vrečko, ministrica za kulturo, Mihael Kelemina, svetovalec ministrice in Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica. Posnetek je nastal 5. junija 2024 v Centru Rog na sprejemu govork in govorcev konference ECSITE 2024. Foto Andrej Peunik

Jurij, bi lahko v imenu Zavoda Kersnikova, ki je bil odločilno udeležen pri večdnevni mednarodni konferenci ECSITE 2024, za začetek predstavil organizacijski vidik konference.

Konference ECSITE krovno organizira European Network of Science Centres and Museums (Evropska mreža znanstvenih centrov in muzejev). ECSITE (izg. eksajt) je kratica za European Collaborative for Science, Industry and Technology Exhibitions (Evropsko sodelovanje za znanost, industrijo in tehnološke razstave). Združuje organizacije in posameznike, ki delujejo na področju promocije znanosti, tehnologije in izobraževanja. Spodbuja znanstveno kultiviranost in izmenjavo znanja po vsej Evropi. Po vsej Evropi organizira konference, s katerimi omogoča povezovanje med članicami, ki jih je okoli 380. Članice so centri znanosti, muzeji znanosti in univerze, tudi predstavniki naravoslovnih muzejev, raziskovalnih inštitucij, saj je vse, kar je predmet znanosti, tudi predmet razlaganja znanosti. Članice se ukvarjajo z razlaganjem znanosti, komuniciranjem znanosti, s t. im. science engagement(2) pa s citizen science(3). V mrežo ESCITE je vključenih okoli 1100 ljudi, od katerih jih je k nam prišlo čez 900. Pripravljeni smo bili na število 1000 - 1200, toda kotizacija je bila zelo visoka, tu pa so še izdatki za prevoz in nastanitev. Prišli so res tisti, ki so vedeli, kaj bodo tukaj počeli.

Kako nastajajo vsebine konferenc ECSITE?

Sedež mreže v Bruslju vsako leto razpiše natečaj za predavanja in predstavniki znanstvenih centrov iz vsega sveta se povežejo z namenom priprave predavanja, saj predavanje na konferenci ne sme biti izvedeno zgolj po posamezni inštituciji, ki bi se s tem samo-promovirala. To povezovalno pravilo zasleduje cilj, da naj skupina pokaže, kako se kdo spopada z istim ali podobnim problemom. Pogoj je hkrati zagotovilo, da tema, o kateri boš govoril, zanima več ljudi, ne samo tebe. Natečaj objavi mreža septembra, čez zimo opravi izbor in spored, kdo bo izvajal predavanja, kdo bo sooblikoval seje, kdo bo na seznamu govorcev (speakers' reception(4). Biti na tem seznamu je stvar prestiža.

Ljudje morajo vedeti, kaj se dogaja z njihovim denarjem sedem nadstropij pod zemljo

So gostje konference ECSITE znanstveniki ali govorci, morda kombinacija obeh? So akademiki?

Nastopili so v vlogi komunikatorjev znanosti, ki je ponavadi kombinacija znanstvenika in govorca. Večina jih je akademsko izobraženih, ne bom rekel, da imajo vsi doktorate, ampak so kar izobražena publika. Zelo veliko znanstvenikov se namreč ne ukvarja več z znanostjo, ampak s komuniciranjem znanosti. Ali pa se ukvarjajo z enim in drugim. Velike znanstvene inštitucije, kot so univerze, raziskovalni centri, na primer Fraunhofer(5) ali pa Max Planck Institute, pri njih se ukvarjajo z enim in drugim. Nekdo je zadolžen, da javnosti poroča, da primerno razloži, kaj se dogaja z denarjem, koliko kaj stane, koliko ljudi sodeluje, saj je znanost v glavnem financirana z javnimi sredstvi. Ljudje morajo vedeti, kaj se dogaja z njihovim denarjem sedem nadstropij pod zemljo.

ECSITE se je Sloveniji zgodila prvič. Govorce konference je na sprejemu v Centru Rog pozdravila ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko. V naslednjih dneh so govorili tudi predsednik in izvršni direktor uprave mreže ECSITE, Bruno Maquart, državni sekretar dr. Jure Gašparič, ki je na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije pristojen za inovacije, prišla in govorila pa sta tudi predsednik Vlade, dr. Robert Golob ter podžupan Ljubljane, Boštjan Koritnik. Kako pa je Zavod Kersnikova, ki je naš osrednji podpornik umetniškega udejstvovanja na področju raziskovalne, digitalne umetnosti, medijske umetnosti, robotske umetnosti in bio-umetnosti, prišel v stik z mrežo ECSITE?

Med leti 2005 in 2010 smo v bruseljski stavbi Evropske komisije pod patronatom slovenskega komisarja za znanost in raziskave dr. Janeza Potočnika vzpostavili konceptualno galerijo Cosinus BRX, v kateri smo predstavljali umetniška dela, ki so nastala na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologij. Na otvoritvah so se redno pojavljali tudi komisarji in uradniki drugih resorjev, ki so na razstave več kot očitno zelo dobro reagirali in že leta 2008 je direktorat za znanost in raziskave posvetil svojo revijo z ogromno naklado predstavitvi kreativnih povezav med umetniki in znanstveniki (Art&Science: Creative fusion(6). Revija je svoj ponatis doživela naslednje leto, ko je Evropska komisija posvetila leto Letu kreativnosti in inovativnosti in v tem času objavila prvi razpis na temo učinkov povezovanja umetnosti in znanosti. Nepričakovano velik odziv na razpis je dal Evropski komisiji jasen znak, da je na tem področju potrebno delovati naprej in podpirati povezovanje kreativnih znanstvenikov, inženirjev, umetnikov in oblikovalcev. Čeprav Zavod Kersnikova na tem razpisu ni uspel, pa je zelo kmalu potem dobil povabilo mreže ECSITE, da skupaj sodelujemo v mednarodnem konzorciju, ki je dobil razpis na področju vključevanja mladih v hibridne kreativne procese. Ta projekt predstavlja tudi začetek uspešnega povezovanja Zavoda Kersnikova v različne evropske projekte s partnerji, ki prihajajo s področja znanosti, tehnologij in umetnosti.

Bruseljska pot Zavoda Kersnikova

Kako se je Zavod Kersnikova znašel na poti med Ljubljano in Brusljem, Brusljem in Ljubljano?

V letu 2018 nas je Helena Skutnik, s katero smo se poznali že ko je vodila pisarno komisarja Potočnika, povabila, da bi skupaj organizirali izvedbo letne konference mreže ECSITE v Ljubljani. Tudi zaradi lepih spominov na sodelovanje z mrežo smo ugriznili v izziv in začeli pripravljati konferenco, ki naj bi se odvila junija 2020. Na žalost nam je že skoraj do konca pripravljeno konferenco odnesla pandemija virusa SARS. Glede na to, da smo imeli vse elemente konference že pripravljene, smo se odločili oddati kandidaturo za izvedbo v letu 2024.

Glede na to, da inštitucije, ki so povezane v mrežo ECSITE, sežejo do 40 milijonov ljudi, je to kar vplivna in pomembna mreža in zato se nam je zdelo še posebej pomembno, da s svojimi pozdravnimi govori udeležencem izrečejo dobrodošlico naši najpomembnejši politiki in odločevalci ter s tem izrazijo podporo delu, ki ga komunikatorji znanosti tako zavzeto opravljajo.

Umetnost lahko popelje znanost čez rob

V čem se razlikujejo vprašanja, ki si jih postavljajo znanstvenice/znanstveniki od vprašanj, ki si jih postavljajo umetnice/umetniki?

Znanost se ukvarja z ultimativnimi vprašanji, kdo smo, od kje prihajamo, kam gremo? Zelo preprosto. Tudi v humanističnih znanostih se ukvarjamo z njimi. Sicer je to obrabljen, bi rekel, aksiom, ampak v bistvu je res: mi skušamo dejansko več zvedeti o sebi, o planetu, o vesolju, še zdaj ne razumemo teh stvari. Zelo verjetno je, da ne bo moč tega vsega razumeti na razumski način. Znanstveniki vedo, da je znanost, tako, kot je bila zastavila svoj spoznavni proces, prišla do svojega roba. Ta rob še ni dokazan, a je vprašanje časa in denarja, kdaj bo. Kdaj bomo dokazali, kaj je onkraj. Sam velikokrat navajam slavnega medijskega teoretika Marshalla McLuhana – tudi svetovni splet je napovedal trideset let preden je ta nastal – ki pravi, da ljudje izkušamo mnogo več, kot razumemo. Da so v bistvu telesne izkušnje tiste, ki nas razvijajo. Izkušamo s svojim telesom, svojimi telesnimi čutili, čutila proizvedejo odziv, odziv pa proizvede čustvo. To je čutno zaznavanje. Preko čutil in čustev se v nas nekaj premakne. Mogoče ne znamo povedati, kaj to je, ne znamo pokazati s prstom, ne znamo mu dati imena, ravno zato umetniki delajo svoja umetniška dela. Umetniška stvaritev se praviloma ne da razložiti.

Saj! Že naš Ivan Cankar je menil, da znamo ljudje ubesediti v povprečju le deset odstotkov tistega, kar je.

Umetniki pridejo na neki točki svojega razvoja do uvida, da – kot je rekel Wittgenstein: meje mojega jezika so meje mojega sveta – se nekaterih stvari pač ne da ubesediti, oziroma jih ne znamo ubesediti. Kot človeštvo se bomo morali naučiti na drugačen način pristopati do stvari. Očitno lahko dojemamo več, kot si znamo razložiti skozi kartezijanski racionalizem, ki nas sili v dualistično posploševanje dobro dobro-slabo, črno-belo, ena-nula.

Spomnila sem umetniške stvaritve Špele Petrič pri vas v Galeriji Kapelica, ko ste bili še na Kersnikovi, šlo je za prikaz zmožnosti čutenja rastlin. Napisala sem celo članek o tem, naslov je Kreša ni vedela, kdo sem jaz, le da ni bil objavljen. Mogoče še bo.

Ko se nabere umetniških del, ki se ukvarjajo z nekim nenavadnim, sijajnim in redkim pojavom, se vzpostavi tudi nek jezik okoli tega. Čisto nov jezik, nov način gledanja skozi umetniško delo. Naenkrat je moči govoriti o njem, pojav se da popisati z označevalci. Ko se to zgodi, zadeva že ne pripada več samo umetnosti, ampak kulturi, neki splošni ozaveščenosti in nekemu jeziku, ki ga uporabljamo. Dihotomija med umetnostjo, ki je zavezana k strastnemu iskanju robov, iskanju smisla, na drugi stran imaš pa kulturo, kjer so stvari postavljene skozi vrednote in kjer v bistvu bolj ali manj vemo, kaj kaj pomeni, in kako se kaj vtke v našo družbo.

Z umetnostjo si nabiramo kulturni kapital

Kako bi utemeljil, da si z udeleževanjem v umetniških razstavah, govornih, gledaliških, glasbenih, filmskih, književnih prireditvah nabiramo kulturni kapital?

Pri umetnosti je zanimivo, da spoznavni procesi, ti izkustveni procesi ne potekajo premočrtno, enosmerno, temveč sinhrono, učinkujejo na vsa čutila hkrati. Tako deluje umetniško delo. Ti vidiš, slišiš, vohaš, otipaš, v prostoru si. Vse druge človeške prakse gredo od črke do besede, od besede do stavka, od stavka do besedila. Enako je tudi z znanstveni procesi, saj ti osamijo predmet svojega dela, ga metodično raziskujejo in eventualno pridejo do invencije. Ti procesi so linearni, samo pri umetnosti je udeleženo celo telo (embodiment). Umetnost dojemamo s telesnimi čutili, z obiskovanjem umetniških dogodkov pa si dojemanje ostrimo. Tako si nabiramo kulturni kapital.

Domnevam, da tudi gostujoči komunikatorji znanosti, udeleženci Konference ECSITE 2024, govorijo v prid družnemu delovanju umetnikov in znanstvenikov?

Mislim, da so tudi komunikatorji znanosti dojeli sinergijo med znanostjo in umetnostjo. Svet se zelo hitro spreminja. V zadnjih 30 letih se je spremenilo več, kot se je prej v 100 letih, v zadnjih 100 letih se je spremenilo več, kot prej v deset tisoč letih. Zelo hitro gre svet naprej, eksponentno se spreminja in umetnike zelo zanima, kaj to pomeni? Kaj je smisel tega? Ali gremo v pravo smer? Ker ni nujno, da se svet znanosti razvija v pravo smer. Umetniki se stalno preizprašujejo tudi o tem. Ta preizpraševanja iščejo smisel. Znanost je produkcija vednosti, umetnost pa produkcija pomena. Znanstvenike zanima stvarnost in fenomenološkost vsega v stvarnosti, umetnike pa zanima, kaj ta stvarnost in fenomenološkost znanstvenih ugotovitev pomeni za posameznike in družbo kot celoto.

Umetniki razmišljajo na nenavaden način

Dajva skupaj umetnika in znanstvenika.

Znanstvenika določa metodološkost znanstvenega pristopa, v katerem se raziskovanje zaključi z uspešnim dokazom. Na drugi strani pa umetnostna produkcija nima določene metodologije, saj je pot umetniškega ustvarjanja že sama cilj. Pomembno je, da znanstvenik in umetnik prepoznata skupni interes, kjer se v prepletanju njunih pristopov ustvarja material za dobro informirano umetniško delo, kakor tudi dragocen material za znanstveno raziskovanje, ki zaradi nenavadnih umetniških pristopov lahko dobi zagon na povsem nepričakovanih mestih.

Hvala za pogovor. Prosim samo še kakšen sklepni stavek, ki ti pride na misel.

Velikokrat omenim izjavo Victorie Vesne, ameriške umetnice z jugoslovanskimi koreninami, ki živi z znanim ameriškim znanstvenikom s področja nanotehnologij in kvantne mehanike Jamesom Gimzewskim, da 'znanstveniki, ki sodelujejo z umetniki, izumljajo več'.

Izbrala, pogovor vodila in zapisala: Judita Trajber

Opombe avtorice:
(1) Konferenca ECSITE 2024, ki s svojim ozaveščanjem o vplivih znanosti na družbo doseže tudi do 40 milijonov oseb, je potekala od 5. do 8. junija 2024 na več prostorih v Ljubljani: delavnice in predavanja, seje in zakuske na Gospodarskem razstavišču, sprejemna slovesnost v Centru Rog, srečanje z Hughom Herrom na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, nočna priložnost za izmenjavo mnenj pa na Ljubljanskem gradu. Več o organizatorki, Mreži ECSITE iz Bruslja, soorganizatorki INK conferences in o gostitelju Zavod Kersnikova, oba iz Ljubljane, poglej na https://www.ecsite.eu/about/board, https://www.ink-conferences.com/contact in https://kersnikova.org/.

(2) Science engagement (vključenost v znanost) so dejavnosti in pobude namenjene spodbujanju javnega zanimanja, razumevanja in sodelovanja v znanosti. Cilj je približati znanost širši javnosti, spodbujati znanstveno pismenost in omogočiti pogovore med znanstveniki in neznanstveniki. Gre za različne oblike medsebojnega vplivanja, kot so:

1. Izobraževalni programi: Delavnice, predavanja, tečaji in izobraževalni programi, namenjeni tako otrokom kot odraslim.

2. Znanstveni festivali: Dogodki, ki združujejo znanstvene predstavitve, razstave in dejavnosti, ki vključujejo udeležbo širše javnosti.

3. Znanstveni centri in muzeji: Prostor za raziskovanje znanosti preko razstav in poskusov, prav tako z udeležbo širše javnosti.

4. Občila in obveščanje: Članki, dokumentarci, spletne digitalne vsebine (podkasti) in družabna občila (socialni mediji), ki obravnavajo znanstvene teme na razumljiv način.

5. Podvigi s soudeležbo: Pobude, kjer javnost sodeluje v znanstvenih raziskavah, na primer v tako imenovani državljanski znanosti (citizen science, glej opombo 3, tu).

6. Dialogi in razprave: Organiziranje razprav in okroglih miz, kjer lahko javnost in znanstveniki izmenjujejo mnenja in informacije o znanstvenih vprašanjih.

Science engagement torej pomeni prizadevanje za večjo vključenost javnosti v znanost in za boljše razumevanje znanstvenih dosežkov in procesov. Vir: Prirejeno po ChatGPT-ju dne 5. VI. 2024.

(3) Citizen science (državljanska znanost) je ročnost, kjer javnost dejavno sodeluje v znanstvenih raziskavah. To vključuje zbiranje podatkov, razčlenjevanje in preučevanje izidov in včasih celo sodelovanje pri oblikovanju raziskovalnih vprašanj, večinoma prostovoljno in brezplačno. Državljanska znanost omogoča ljudem, da tudi brez tiste s šolskim spričevalom izkazane izobrazbe prispevajo k znanstvenemu znanju in raziskavam. Nekateri primeri državljanske znanosti vključujejo:

1. Opazovanje narave: Prostovoljci beležijo opazovanje ptic, rastlin, žuželk in drugih naravnih pojavov. Primer je eBird, podvig, kjer ljubitelji ptic brezplačno prispevajo podatke o svojih opažanjih.

2. Zasledovanje onesnaženosti: Državljani zbirajo podatke o onesnaženosti zraka, vode ali tal. Izsledki se uporabijo za raziskave in izboljšanje politike o vprašanjih okolja. Primer je AirVisual Earth, podvig, ki omogoča uporabnikom spremljanje kakovosti zraka v njihovem okolju.

3. Zdravstvene raziskave: Prostovoljci sodelujejo pri raziskavah o različnih boleznih tako, da razkažejo svoje zdravstvene podatke ali sodelujejo v bolnišničnih študijah. Primer je PatientsLikeMe, podvig, ki omogoča bolnikom, da dajo javnosti na voljo podatke o svojih boleznih in zdravljenjih.

4. Zvezdoslovje: Ljubiteljski opazovalci in razlagalci zunajzemeljskih pojavov sodelujejo pri odkrivanju novih nebesnih teles ali opazovanju vesoljskih dogodkov. Primer je Galaxy Zoo, podvig, ki omogoča prostovoljcem, da pomagajo pri razvrščanju osvetij.

5. Prastaroslovje: Javnost pomaga pri izkopavanjih ali beleženju prastarih (arheoloških) najdb. Primer je DigVentures, podvig, ki omogoča, da prostovoljci sodelujejo pri arheoloških raziskavah.
Državljanska znanost torej povečuje znanstveno pismenost in zavzetost javnosti k znanstvenim raziskavam. Vir: Prirejeno po ChatGPT-ju dne 5. VI. 2024.

(4) Speakers' reception, kar bi prevedla kot sprejem za govorce, je običaj, da organizator konference, seminarja ali drugega strokovnega srečanja pripravi začetni sprejem s prigrizki in pijačo, da bi tisti prispeli gostje, ki bodo na konferenci v vlogi predavatelja, govorca pri prednjem omizju (panelista) ali povezovalca (moderatorja), imeli priložnost spoznavanja in mreženje ter izmenjave svojih zamisli v sproščenem okolju in neuradno. Vir: Prirejeno po ChatGPT-ju dne 5. VI. 2024.

(5) Fraunhoferjeva družba za širjenje poznavanja uporabnih raziskav (kratko Fraunhofer) je s približno 30.000 zaposlenimi največja organizacija za sodobne uporabne raziskave in razvojne storitve v Evropi. Predstavlja pomemben del nemškega raziskovalnega prostora, ki ga sestavljajo vseučilišča, društvo Max Planck, Helmholtzovo združenje nemških raziskovalnih centrov, Znanstveno združenje Gottfried Wilhelm Leibniz in Nemška raziskovalna fundacija. Sedež je v Münchnu. Vir: Prirejeno po Wikipediji dne 7. VI. 2024, https://de.wikipedia.org/wiki/Fraunhofer-Gesellschaft.

(6) Naslov vezane knjižice Creative fusion bi prevedla kot Ustvarjalni preplet. Knjižica obravnava umetnost in znanost kot avtonomno področje, ki združuje umetnost in znanost, za kateri se običajno misli, da pripadata dvema različnima svetovoma. Če ju preučimo v celoti, imata ti dve gospostvi močne zgodovinske povezave in segata vse do samega začetka človeške ustvarjalnosti, ki sta jo napajali radovednost in iznajdljivost. Vse več umetnikov črpa navdih iz znanosti ter uporablja najnovejšo tehnologijo in raziskave v svoji umetnosti, medtem ko znanstveniki in raziskovalci spoznavajo umetniške sestavine svojega dela in iščejo načine, kako umetnost uporabiti za boljše sporazumevanje s svojimi deležniki. Vir: Prirejeno po Wikipediji dne 7. VI. 2024, https://www.creativefusion.com.