{facebook http://za-misli.si/images/mstempihar.jpg}

Za Hannah

Pet in pol let stara deklica in njen oče na gorskem pohodu. Med njima se odvije pogovor, zaradi katerega noge naenkrat niso več utrujene, sicer zahtevna pot pa postane lahko obvladljiva. Tudi samo prizorišče bi bilo težko bolj filozofsko: pogovor se odvija na poti v jamo, v kateri so imeli paleolitski lovci pred 35 000 leti svetišče, kjer so častili totem jamskega medveda.

- Ali veš, da lahko moja sošolka Maša diha pod vodo?

- Res? Kako pa je to mogoče? Ali ima dihalno masko?

- Ne, čisto brez nje lahko diha pod vodo. Ali misliš, da je to možno?

- Zdi se mi precej neverjetno. Kaj pa meniš ti?

- Tudi meni se sicer zdi neverjetno, vendar pa verjamem, da je to res, kar pravi Maša.

- Maši torej verjameš, čeprav se ti zdi neverjetno, kar je povedala. Kako pa to?

- Ker je moja prijateljica in ona že ne bi lagala.

- Če bi ti Maša rekla nekaj, kar ne bi bilo res, potem bi bila to laž, prijateljem pa se ne laže. Pa vendar je to, kar trdi, precej neverjetno.

- Ampak zakaj je to tako neverjetno?

- Če bi imela Maša škrge, sicer ne bi bilo to nič čudnega, glede na to, da je pa človek, tako kot sva midva, se mi zdi, da bi morala imeti nekakšne čudežne sposobnosti, da bi ji to uspelo.

- Kot v pravljicah.

- Natanko tako.

- Ampak če je Maša moja prijateljica in zanjo nikakor ne verjamem, da mi hoče lagati, zakaj je potem rekla nekaj tako neverjetnega?

- Kaj pa če Maša verjame, da lahko diha pod vodo, čeprav dejansko tega ne more narediti? V tem primeru ti noče lagati, ampak se moti glede tega, kar ona zares lahko naredi. Maša torej verjame nekaj, kar sicer ni mogoče, vendar pa se njej morda zdi mogoče in celo resnično. To je tako, kot če bi nekdo rekel, da je za naslednjim drevesom medved, ne da bi se prej prepričal, da je to res.

- Ja, ali pa če bi nekdo rekel, da je za drevesom samorog z zlomljeno nogo, ti bi šel pa potem pogledat, pa bi bila v resnici tam jama, v katero bi padel.

- V tem primeru bi te torej nekdo namerno prevaral, ker bi hotel, da padeš v past?

- Tako je.

- Toda tukaj potem ne bi šlo za zmoto, ampak za prevaro in za takšnega človeka bi težko rekli, da ima dobre namene.

- Bil bi zloben.

- Maša pa prav gotovo ni imela slabih namenov, ko ti je rekla, da lahko diha pod vodo.

- Ona me že ne bi hotela nalagati.

- Zato ker je tvoja prijateljica in ker ima dobre namene?

- Tako je.

- Vendar pa mislim, da sva ugotovila, da je kljub temu dobro razmisliti o tem, ali je to, kar pravi res ali ne.

- Ja.

- To pa zato, ker je rekla nekaj, kar se tebi zdi nemogoče in kar težko sprejmeš kot resnično, pa čeprav je to rekla oseba, ki jo imaš sicer rada in ji zaupaš. Ali to pomeni, da temu, kar nekdo reče, lahko verjamemo že samo zato, ker je dobra oseba in ker ne verjamemo, da bi nas želel nalagati, ali pa predvsem in tudi zato, ker je to, kar je ta oseba povedala, res – saj smo do tega prišli z razmislekom?

- Kaj s tem misliš?

- Predvsem to, da so tudi naši prijatelji zmotljivi in da ne vedo vsega. Na primer Maša bi lahko zmotno verjela, da lahko diha pod vodo, ti bi pa v to dvomila, ker se ti to ne bi zdelo možno.

- Tako kot če bi Maša verjela, da je za drevesom samorog z zlomljeno nogo, jaz pa bi šla tja in padla v jamo.

- Maša v tem primeru ne bi bila tista zlobna oseba, ki te je namenoma speljala tja, ampak bi bila še vedno tvoja prijateljica, ki pa se – tako kot vsak človek – včasih pač moti.

(Kratek premolk.)

- Mislim, da sva sedaj prišla do tega, da nekdo, ki je naš prijatelj in ki sicer zasluži, da mu verjamemo in zaupamo, včasih lahko reče nekaj, v kar je smiselno podvomiti. Da torej potem bolj verjamemo našemu razmisleku, kot temu, kar trdi prijatelj – če si njegove trditve in naše razmišljanje očitno nasprotujejo, tako kot je bilo v primeru Maše in tvojih pomislekov ob njenih besedah. Se strinjaš?

- Se, ampak ali to pomeni, da Maša potem ni več moja prijateljica?

- Zakaj pa bi to pomenilo, da Maša ni tvoja prijateljica? Ker se z njo v tem, kar pravi, ne strinjaš oz. v to dvomiš?

- Da.

- Toda ljudje se med sabo pogosto ne strinjamo, pa to še ne pomeni, da nismo prijatelji.

- Ampak Maša bi bila lahko žalostna, če ji ne bi verjela.

- Morda bi bila res, še posebno, če sama močno želi, da bi ji ti verjela.

- Jaz pa nočem, da bi bila Maša žalostna.

- Bi bilo potemtakem bolje, da bi se pretvarjala, da ji verjameš, čeprav ji v resnici ne bi?

- Ampak to bi pomenilo, da ji lažem.

- Bi bilo to prav?

- Meni se že ne zdi.

- Ali potem ne drži, da Maši prav s tem, ko ji poveš, kaj ti misliš o njenih besedah, pokažeš, da ti je mar zanjo in da ji zaupaš?

- Misliš, da ne bi bila žalostna? Meni ne bi bilo prav, da bi bila Maša zaradi mene žalostna.

- Če bi se z njo pogovarjala o tem in ji povedala, zakaj dvomiš, misliš, da Maša ne bi razumela razlogov za tvoj dvom in morda tudi sama začela razmišljati o tem, ali je to, kar pravi res?

- Saj bi ji to tudi povedala.

- Prepričan sem, da bi ji.

(V tišini premagata še nekaj višinske razlike.)

- Ali veš, o čem sem sedaj še razmišljala?

- O čem?

- Se spomniš primera, ko bi ti nekdo rekel, da je za drevesom samorog z zlomljeno nogo, pa bi bila tam v resnici luknja?

- Spomnim se.

- Kaj pa če ta človek sploh ne bi izgledal, kot da laže? Kaj če bi se naredil zelo prijaznega, pa v resnici sploh ne bi bil prijazen?

- Aha, to bi pomenilo, da se dobro pretvarja.

- Ti pa tega sploh ne bi opazil.

- Nekateri ljudje so res dobri igralci: imajo izraz na obrazu, kot da so prijazni in imajo dobre namene, v resnici pa so čisto drugačni.

- Takšnim jaz že ne bi rada verjela.

- Tudi jaz ne, vendar pa mislim, da je problem, ki si ga odprla, tale: kako pa lahko vemo, kdaj človeku lahko verjamemo? Če ga na primer ne poznamo, potem ne moremo vedeti, ali je iskren ali pa se zgolj pretvarja. Ali pa lahko to vemo?

- Mašo jaz poznam in zato vem, da ji lahko verjamem.

- Zanjo si torej lahko prepričana, da ti ne bi lagala, ker bi bilo to v nasprotju s tem, kakršna je Maša kot oseba oz. kakršno jo ti poznaš.

- To je res.

- V primeru, ko pa nekoga ne poznaš, pa ne moreš vnaprej vedeti, ali je iskren in mu lahko zaupaš? Ali pa lahko na kakršenkoli način prepoznaš, da ti nekdo laže – da je samo navidezno iskren, pa v resnici ni?

- Če greš na primer sam pogledat za drevo, ali je tam res samorog ali pa je jama.

- Kdaj lahko potem nekomu verjamemo? Se ti zdi, da lahko rečeva, da takrat, ko ta pravi nekaj, kar se nam zdi resnično, ker smo sami o tem razmišljali oz. smo se o tem prepričali na lastne oči?

- To drži. (Po krajšem premisleku.) Ali pa če je ta oseba učiteljica.

- Učiteljici lahko vselej verjameš, kar pravi?

- Mislim, da ja.

- Zato ker je učiteljica in učitelji bi morali vedno biti resnicoljubni?

- Kaj pomeni resnicoljubni?

- To, da si prizadevajo govoriti resnico. Da trdijo samo tisto, za kar imajo dobre razloge, da trdijo.

- Učitelji ne bi smeli govoriti grdo.

- Kaj s tem misliš?

- Nekaj, kar ni res.

- Pa je možno, da se učitelji kdaj zmotijo – tako kot se lahko zmoti Maša ali pa ti ali jaz?

- Si se ti že kdaj zmotil?

- Velikokrat.

- In kaj si potem naredil?

- Poskušal sem popraviti zmoto.

- Kako pa si to naredil?

- Tako kot sva rekla v Mašinem primeru: razmišljal sem – včasih sam, včasih ob pomoči drugih, ki so me opozorili na zmoto – kaj je res in kaj ni.

- Se učiteljica lahko zmoti?

- Po mojem že, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega slabša učiteljica. Mislim, da je še vedno lahko dobra učiteljica, če je pripravljena priznati svojo zmoto in narediti vse, kar je v njeni moči, da jo popravi.

- Učiteljica potem lahko tudi kaznuje.

- Koga lahko kaznuje?

- Tiste, ki so zlobni.

- Ki nekoga nalažejo zato, da bi ga spravili v past?

- Tako je.

- Je kaznovanje nekaj dobrega?

- Meni se zdi, da je.

- Zakaj?

- Ker ni prav, da nekdo nalaže drugega.

- Pa je mogoče, da nekomu tudi na kakšen drugačen način pokažemo, da je nekaj naredil narobe? Ali pa je zmeraj potrebno poseči po kazni?

- Po mojem je mogoče tudi na drugačen način.

- Sam si na primer težko predstavljam, da bi te kadarkoli kaznoval, čeprav ti večkrat povem, kaj se mi ne zdi prav v tvojem ravnanju.

- Ampak če je nekdo zelo nagajiv, kot so nekateri fantje v mojem vrtcu, potem je prav, da jih vzgojiteljica kaznuje.

- Kakšen pa bi bil lahko še drugačen način, da nekomu pokažemo, da se nam njegovo ravnanje ne zdi pravilno?

- Ne vem, ti mi povej.

- Razmišljam o tem, da je kazen v resnici včasih edini pravi način, da nekoga ustavimo, da ne nadaljuje s svojim slabim početjem. Če na primer nekdo krade, najbrž ne bi bilo dovolj, če temu človeku samo rečemo, naj neha, še posebno v primeru, ko se zdi zelo verjetno, da bo še naprej kradel.

- Ali pa če nekdo nekaj razbija.

- V tem primeru se kazen zdi pravična, ker nekoga ustavi, da ne bi naredil še več škode. Toda ali ni namen kazni tudi ta, da se nekomu poskuša povedati, kaj je prav in kaj ni? Na primer kadar vzgojiteljica v vašem vrtcu kaznuje, najbrž tudi razloži, zakaj to naredi?

- Ona se vedno z nami tudi pogovarja.

- Ni pa nujno, da vedno tudi kaznuje? Ali se včasih tudi samo pogovori z otrokom, ki je naredil nekaj narobe?

- Z mano se je že, ko sva z Mirjam klepetali.

- Pa vaju je tudi kaznovala?

- Enkrat, ko je nisva poslušali, nisva smeli sedeti skupaj pri kosilu.

- Zato ker je nista poslušali kljub temu, da vaju je pred tem že opozorila?

- Ja.

- Tisto, o čemer sva govorila malo prej – ali ne drži, da je mnogokrat bolje, da še preden posežemo po kazni, poskušamo nekomu dopovedati, kaj je naredil narobe, in šele v primerih, ko to ne deluje ali pa ko imamo dobre razloge za to, da verjamemo, da ne bo delovalo, uporabimo kazen?

- Mislim, da imaš prav.

- Verjetno ni človeka, ki bi hotel biti kaznovan?

- Jaz že nočem biti kaznovana in tudi za moje prijatelje nočem, da bi bili kaznovani.

- Če je namen kazni naučiti nekoga dobrega vedenja, potem se zdi postaviti zgled, po katerem se nekdo ravna, boljši način. Kaj praviš?

- Tako, da bo nekdo vedel, kaj je prav?

- Natanko tako.

(Pohodnika se bližata cilju.)

- Oči, ali so tudi včasih živeli ljudje, kot smo mi?

- Misliš takrat, ko so bivali še v jamah?

- Ja. Ali so oni prav živeli tam notri?

- V jami, kamor greva, so imeli svetišče.

- Kaj pa je to?

- Prostor, v katerem so izvajali svoje obrede.

- Ali so bili tam tudi otroci, ki so se igrali?

- Prav gotovo so tudi takrat živeli otroci, ki so se radi igrali.

- Tako kot se jaz?

- Prav tako.