Mad Max: Fury Road (George Miller, 2015)

Obstaja poziv, ki je absoluten. Film Mad Max se prične natanko s pozivom: Max je sam v puščavi, vidi prizore, sliši glasove v glavi, naj se drži obljube, ki jo je dal, naj jim torej pomaga. Max zato ni besen, ni pobesnel. Prav nasprotno je res: je izjemno miren, celo spokojen. To pa še ne pomeni, da ni notranje razcepljen in da se ni sposoben bojevati za poziv. Pomeni pravzaprav, da se ravno je sposoben bojevati za nekaj, kar presega njegove ozke interese, da preživi tako kot vsi drugi, med katerimi pa je vsaj še en človek, ki ima pred seboj enako usodo kot on.

Redko se zgodi, da nastopa v filmu junakinja, ki je sicer lepa, vendar ima namesto roke protezo, je neplodna in se z glavnim junakom ne zaplete v ljubezenski odnos, pa je vendar ves čas z njim in skupaj z njim zre k istemu cilju. Taka je Furiosa.

Postati bi morala imperatorjeva žena v postapokaliptičnem, hierarhično organiziranem in povsem zblojenem svetu, v katerem velikanska množica živi slabše kot stekli psi. A ni postala in sedaj se želi vrniti v zeleno dolino, kjer se je rodila, preden so jo odpeljali. Napačna odločitev, kot bomo videli.

Zelene doline ni več in to dejstvo je za film odločilno; če bi obstajala, film sploh ne bi bil mogoč. Skupinica ima dve možnosti: lahko se odpelje v puščavo, v kateri je težko preživeti ali pa sploh ni mogoče, in zgolj upa na srečnejše dni; lahko se odpelje v citadelo in naredi, kar mora narediti. Slediti mora pozivu – kot kolektivni subjekt. In nobenega jamstva nima, da preživi.

Ljudje nismo samo razumna bitja; nismo samo bitja razuma, ki skušajo maksimirati svoje koristi. Daleč od tega. V zadnji instanci smo bitja morale in etike, smo umna bitja, ki se lahko dokopljemo do vpogleda v naravo etičnega. Pravzaprav se tudi moramo; taka je naša usoda, taka je resnica naše usode, v kateri se prepletata končno in neskončno.

Max zato v ključnem trenutku predlaga vrnitev. In ve, da bo treba mimo samega imperatorja, za katerega podaniki verjamejo, da je nesmrten. Immortan Joe seveda ni nesmrten in Max to ve. Pravzaprav je na smrt bolan, saj ne more niti dihati sam in potrebuje umetno ventilacijo; torej je zelo končno bitje z omejenim rokom trajanja.

Ima sinova, toda eden je na invalidskem vozičku, drugi je mišičasti velikan s pritlikavimi možgani. Immortan Joe tako nima ustreznega naslednika; tudi to je zelo pomembno.

Furiosa in Max zastopata upanje civilizacije. Vsi drugi so nemočni. Torej se skupina mora vrniti v citadelo. Druge izbire kratko malo ni. In prav zaradi tega spremljamo pustolovščino, ki daleč presega navadne filmske poskuse, da bi z akcijo pritegnili pozornost akcij, adrenalina in zabave željnih gledalcev.

Gledalci vendarle niso neumni. Film je sicer fikcija, vendar je tudi ponudba nečesa novega. In danes svet bolj kot kadarkoli potrebuje to, o čemer sicer pripovedujejo miti in legende.

Immortan Joe nima prihodnosti; človeštvo jo ima. Življenje jo ima, saj je neuničljivo, kot bi rekel Deleuze, sklicujoč se na Nietzscheja in Spinozo. Torej se mora zgoditi, kar se mora zgoditi. Na dnu brezna je vselej kal življenja. Od nekdaj je tako; vselej bo tako.

Toda kal življenja je povsem nemočna, če se konkretni ljudje ne odločajo pravilno. Življenje samo namreč nima nobenega cilja, nobenega telosa, nobenega smotra, namena ali smisla.

Svet se je preobrazil in postal popolnoma surov. Vode je malo, nafte je malo. Brutalna sila najmočnejših je zgolj – brutalna. Ljudje upajo na odrešitev in ta bo prišla; še vedno je. Na tem je nekaj univerzalnega.

Max se tega zaveda. Furiosa ni ženska, s katero bi se spopadal, čeprav za kratek trenutek vendarle se. In ona dobro ve, da je mogoče v brutalnem svetu preživeti na en sam način: z zvijačnostjo uma in s pravilnim odločanjem.

Ne z brutalno silo, zato nas kot gledalce zares osupne nadrealistični prizor, ko se z roko upre v kolo velikanskega tovornjaka in pomaga suhemu drevesu sredi puščave, na katerega je tovornjak pripet z jeklenico, da ga potegne iz peska. Takih prizorov je v zgodovini filma veliko in prav vsi so vredni vedno novega ogleda oziroma premisleka.

Za prihodnost civilizacije gre. In ko govorimo o civilizaciji, we are talking about this civilization, stupid. Film je namreč fikcija, vendar je dober film resničnejši od realnosti.

Kapitalistična realnost je taka, da smo v njej lahko samo ekonomski tekmeci drug drugemu in potrošniki. Obe vlogi pomenita krčenje človeških osebkov v objekte, ki jih je mogoče obvladovati, nadzirati in preoblikovati.

Natanko v tej perspektivi je danes vnovič pomembno na nov način misliti koncept subjekta – ne psihološkega človeka, ne osebnosti, ne jaza, ne sebstva, ne človeka kot osebe, posameznika ali individuuma, ki ga strokovnjaki dizajnirajo in potem redizajnirajo. Zakaj je subjekt tako zelo pomemben?

Pomemben je zaradi političnih razsežnosti sveta, v katerem živimo. Brez subjekta je naš svet čista mašina, ekonomski stroj, ki deluje sam od sebe in ga uravnava tista nemogoča nevidna roka, ki naj bi poskrbela za vse. To pa je v resnici svet brez subjekta, ki bi lahko vplival nanj, oziroma je svet nemočnih posameznikov, podložnikov, ki so zgolj priveski velikanske mašine, ujeti v iluzije, v katere morajo verjeti.

Paradoksno je subjekt nekaj središčnega, nekaj absolutno nujnega, če hočemo misliti človeška bitja kot svobodna. Paradoks je, da je Lacan, opirajoč se na Freuda, ves čas poudarjal, da jaz ni gospodar v svoji hiši, obenem pa razvijal teorijo subjekta, ki pa ravno je gospodar; podobno je delal Marx in končno prišel do ideje o kolektivnem revolucionarnem subjektu, ki je proletariat. Zakaj je tako?

Tako je zato, ker je subjekt vselej subjekt resnice, kot poudarja Alain Badiou. Ko mislimo subjekt, moramo obenem misliti koncept resnice. Subjekt zato nima mnenj in ni psihološki človek, ki skuša dobro živeti v danem okolju.

Govorim o vztrajanju. Ko govorim o življenju, govorim o vztrajanju. Ko govorim o človeškem bitju, govorim o zmožnosti za vztrajanje, o sili, ki jo človeško bitje lahko izkusi, doživi na svoji koži – in tudi jo doživlja.

Človeško bitje se hoče ohraniti pri življenju. Obenem je zmožno za resnico, ki je nekaj drugega kot golo ponavljanje in obnavljanje istega. Na tem je nekaj absolutnega in univerzalnega. Vsak človek se že rodi s tem, kar pomeni, da je zmožen za resnico, absolutno in univerzalno. Ali kot bi rekel Badiou: človek ima dostop do neskončnega.

Ko se Furiosa in Max odločita za vrnitev v citadelo, se odločita kot končni človeški bitji za nekaj neskončnega, za nekaj absolutnega, za nekaj, kar ima univerzalno vrednost.

Kdaj se torej rodi subjekt? Kdaj posameznik, individuum postane subjekt? To je ključno vprašanje in odgovor nanj dobesedno vidimo v filmu.

Rodi se v tistem hipu, ko se dotakne neskončnega, to pa se zgodi le, če se odpre. V filmu vidimo, da se skupina najprej odloči za pot z motorji po puščavi. Izvemo, da imajo dovolj bencina za 160 dni vožnje. Toda Max se pripelje za njimi in reče, da se morajo vrniti v citadelo. Natanko tam sredi neskončne puščave, če lahko tako rečem, sredi ničesar, se odločijo še enkrat, tokrat pravilno, in postanejo kolektivni revolucionarni subjekt.

Badiou pravi, da nima rad izraza individuum se spremeni v subjekt, kajti ni vselej posameznik, ki postane subjekt, saj obstaja tudi kolektivni subjekt, v katerega se posameznik inkorporira kot subjekt. To je zelo logično, kajti subjekt je vselej podložnik nečesa, kar je nad njim. Zelo pomembno je zato tole: posameznik kot subjekt je del nečesa, ni sam zase, ni ločen od vsega drugega. Je del nečesa večjega, kar ga povsem presega – to nekaj je neskončnost sama.

Posameznik kot subjekt je torej situiran na nekem simbolnem kraju, ki je topos. Subjekt je zaradi tega del nečesa, kar je absolutno, univerzalno, večno, čeprav je obenem tudi lokaliziran. Ko bo kot posameznik umrl, bo to še vedno obstajalo, obstajal bo proces, ki bo tekel naprej brez njega.

Univerzalna resnica je, da vsak posameznik, vsako človeško bitje lahko sodeluje, participira v absolutnem, lahko prispeva k procesu v absolutnem, ki je univerzalen in je tesno povezan s statusom resnice. Posameznik v določeni razsežnosti svoje eksistence postane absoluten, ko se dotakne neskončnosti, ko se ji odpre, ko postane njen subjekt.