Medtem ko izhajajo po svetu pri uglednih založbah knjige, kot sta: Joel Gwynne (ured.), Transgression in Anglo-American Cinema: Gender, Sex, and the Deviant Body (Columbia University Press, 2016); Jennifer Craik,  Uniforms Exposed: From Conformity to Transgression (Berg Publishers (Bloomsbury), 2005), se v Sloveniji nekateri ljudje še vedno trudijo dokazati drugim, da sta spola zgolj dva. Namesto da bi se resno posvečali zapovedanim modifikacijam telesa, fetišizmom, odvisnosti od spolnosti ter obsedenosti s politikami zdravja, skušajo na novo uveljavljati romantične predstave o otroški nedolžnosti in zdravi želji, ne razumejo pa, da sta seks in spol vselej mesto zatiranja, osvobajanja in odpora.

Trditev o dveh spolih moramo brati na zelo preprost način: ne smemo pomisliti, da obstaja en sam spol in ne smemo pomisliti, da obstaja tretji. A zakaj bi bilo treba komu dokazovati, da obstajata samo dva spola? Kdo ima potrebo po takem dokazovanju? Če rečemo, da obstajata samo dva spola, na primer moški in ženski, je lahko trditev trivialno resnična, kar pomeni, da se glede nje zlahka prepričamo. Recimo, da ugotovimo, da res obstajata samo dva spola, karkoli že to pomeni. Kaj smo s tem dokazali? Dokazali smo obstoj dveh spolov, to pa je tudi vse. In koga zanima število spolov? Zakaj bi koga zanimalo število spolov?

Število spolov je v tesni povezavi z naravo človeških osebkov, zato ljudje, ki trdijo, da obstajata samo dva spola, ne pozabijo dodati, da obstajata dva genoma – ki se sicer spreminjata, ampak to trenutno ni najpomembnejše. Pomembnejše je, da je spol tesno povezan z naravo človekove želje. Kar pomeni tole: če bi dokazali, da je spolov samo trinajst, bi se želeče človeško bitje nujno spraševalo, kakšen bi bil lahko štirinajsti spol. Želja namreč sega po naravi onkraj vsakega določanja spola in števila spolov.

Ko torej razmišljamo o številu spolov, ne bi smeli spregledati, da je za ljudi zelo pomembno to, kar imenujemo nevarno telo. Kaj je nevarno telo?

Nevarno telo je želeče telo, ki se sprašuje, kdo je, kakšna je njegova identiteta in kako jo opisati, izraziti, predstaviti.

Odgovor na zapisano vprašanje je tako rekoč na dlani, če za trenutek pomislimo na modo, na način, kako se ljudje oblačijo. Čeprav obstajata samo dva spola, se tako moški kakor ženske oblačijo na načine, ki ne dovolijo, da potegnemo med njima enoznačno mejo. Moda je zato dober način, kako razumeti nevarno telo in razmišljati, zakaj je telo lahko nevarno.

Telo je lahko nevarno, ker se sprašuje o lastni identiteti, nikoli ni povsem prepričano, da je dokončno določena, in deluje kot politični akter. Deluje tako, da postane močno orodje družbenih sprememb, kajti načini, kako se izraža (self-expression) in kako se predstavlja (representation), so v družbenem polju vselej določeni in nadzorovani. Ne po naključju.

Nadzorovanje teles, na primer načinov oblačenja, s tem pa načinov izražanja in predstavljanja, ima politične funkcije. Judith Butler zato upravičeno reče, da je že sama navzočnost telesa v določenem trenutku in na določenem kraju pomembna politična izjava.

Ko je telo politična izjava, je že jasno, da protestira, da noče biti nadzorovano, da se upira. In upira se natanko kot želeče bitje, kot subjekt.

Telo kot subjekt, ki ni ne moškega ne ženskega spola, bo vselej hotelo odpirati nove družbene prostore svobodnega izražanja in predstavljanja. Nikoli ne bo pristalo na oblastne mehanizme in hierarhije, zaradi katerih naj bi se izražalo samo na vnaprej določene načine, ki so všeč vladajočim kastam ali tradicionalistom, ki bi radi nazaj v zgodovino. Telo moramo zato kot političnega akterja razumeti kot personalizirano politiko, kar pomeni pripovedovanje zgodb iz zasebnega življenja ter njihovo povezovanje s političnimi, družbenimi dogodki, izzivi in problemi.

Telo, ki na javnem prostoru pripoveduje osebne in celo intimne zgodbe o lastnih izkušnjah, občutkih, upanjih, željah, strahovih, stiskah, izraža solidarnost ter podpira druga telesa in njihove zgodbe. Prav s tem tlakuje pot oblikovanju novih skupnosti – na primer sočutnih.

Nove sočutne skupnosti omogočajo nove oblike medsebojnih odnosov, nove načine skupnega življenja, nove načine pripovedovanja zgodb o sebi in svetu. Omogočajo in podpirajo nove vizualne kulture, nove kode in nove oblike političnega delovanja, zaradi katerih ljudje prepoznavajo stare oblike političnega delovanja kot zatiralske, izkoriščevalske ali neracionalne.

Moška in ženska telesa so torej zmožna transformacij, preoblikovanj, to pa pomeni zlasti preoblikovanje družbenih imaginarijev, ki so vselej ozki, omejeni in nadzorovani, kot bi hoteli preprečiti oblikovanje novih jezikov, vnovičnega artikuliranja uveljavljenih konvencij, zlasti pa ustaviti subjektove revolucionarne potenciale, ki pa jih, za to pričuje zgodovina, nikoli ni bilo mogoče zares ustaviti, saj so kratko malo neustavljivi.