Je že dolgo izjemno velik in nenehno narašča. Menedžerji se na psihologijo sicer ne spoznajo kaj dosti, imajo pa interes. Ta je naddoločen z logiko profitabilnosti, zato v resnici nimajo interesa za ljudi kot osebnosti, saj jih zanimajo profiti. Moja sreča, na primer, je dobra za njihove profite – še bolje pa je, če kot delavec nisem le srečen, temveč sem tudi učinkovit. Nikjer v tej zgodbi kajpak ni potrebe, da kritično razmišljam o nasilnem svetu, o tekmovalnosti in družbenih hierarhijah, zlasti pa ni potrebe po analiziranju izkoriščanja človeških osebkov za potrebe drugih.

Ves čas mi, natanko zato, ponujajo nasvete za življenje, o katerih ni treba kritično razmišljati. Z vseh strani dežujejo. Moč za spoprijemanje z življenjem je v nas samih, poudarjajo, zato naj bi se naučil prisluhniti svojemu globokemu jazu. Prisluhnem, a globoko v sebi odkrivam tesnobo, strahove, neracionalne misli, trpljenje, bolečino. Spoznavam, da moja notranjost ni prav čudovita, da je tam veliko dvomov, negotovosti in vsega drugega. Ni pomembno, kaj so vzroki za vse to, pomembno naj bi bilo le to, da sam najdem izhod iz labirinta in postanem srečen. Morda, odgovarjam, a brez medsebojnih odnosov že ne. Potem dodajo, naj se več smejem. Odzivam se. A zaukazani večni optimizem je prej pot v katastrofo kot pot k sreči. Človek, ki naj bi bil kot dobro namazan stroj, da bi oddrvel sreči nasproti, je namreč čisti mit – nikoli ni obstajal. Ravno nasprotno. Zakaj torej hočejo, da postanem del (ameriškega) mita o osebnostnem razvijanju, sreči in večnem zadovoljstvu?

Zaradi profitov nekaterih.

Zadnjič sem na predavanju, ki to v resnici ni bilo, govoril o hendikepu. O tem, kdo smo v resnici. O tem, da nismo perfektni in popolni, da ni nobene razumne potrebe, da bi postali taki, da nismo čudoviti in krasni in fantastični. Da nismo super. Da smo najprej in predvsem – hendikepirani. Da smo poškodovani in ranjeni in ranljivi. Da delamo v življenju neumnosti in se pogosto grozovito slabo, neracionalno odločamo. Da smo podrejeni mehanizmu, ki ga je Freud imenoval prisila k ponavljanju. Da velikokrat nimamo pojma, zakaj nekaj počnemo, zakaj ponavljamo vzorce in geste in vedenje celo tedaj, ko nočemo, ker smo si obljubili, da ne bomo več in da se bomo poboljšali. Težko se je poboljšati – samo priznajmo si to, pa bo že veliko bolje. Tako sem govoril. Potem sem predstavil knjigo Sočutna šola. Kajti sočutje močno potrebujemo. Potrebujemo ga veliko bolj, kot si morda mislimo in kot si morda želimo.

Ljudje smo racionalna, razumna bitja, a se pogosto obnašamo nerazumno in neracionalno. Narobe se odločamo in vlečemo slabe poteze. Namesto da bi se pogovarjali o lastnem hendikepu, se trudimo prepričevati drug drugega, kako dobro nam gre, kako krasni in super smo, kje vse smo že bili, kaj smo videli, prebrali, slišali, koliko zaslužimo, kako srečni in zadovoljni smo, koliko blagostanja uživamo. Dokazujemo si, kako produktivni smo, v resnici pa ne vemo, zakaj tako močno verjamemo v produktivnost, od kod potreba po njej.

Imamo ambicije in cilje in verjamemo, da bomo srečni, ko bomo izpolnili ambicije, dosegli cilje in končno prišli tja, kjer naj bi bili. A tam ni ničesar. To vemo, ker so nam povedali ljudje, ki so že dosegli cilje in izpolnili ambicije.

Kakšne ambicije ima življenje? Kakšne ima vesolje? Kaj je cilj, ki naj bi ga doseglo? Ali ni res, da vesolje samo je, da narava zgolj obstaja, da nikamor ne hiti, da ničesar noče? Resnično, v življenju, naravi in vesolju ni nobenih ambicij.

Zakaj se zdi, da ljudje vselej nekaj hočemo, da moramo nekaj hoteti, da moramo imeti ambicije in cilje? Ali ni bolj res, da je smisel življenja v globokem spoznanju, da ambicij sploh ne potrebujemo, da je dovolj že to, da smo?

Ljudje se (o tem) obupno malo pogovarjajo. Pogovarjati bi se morali bistveno več, ker so komplicirana, kompleksna bitja, ki pogosto ne razumejo niti sebe, da o razumevanju drugih sploh ne govorim. Učijo se raznih strategij dela na sebi in delajo po modelih, sledijo gurujem samopomoči in si skušajo pomagati, a ne pomaga dosti. Še vedno se premalo pogovarjajo – zlasti o hendikepu.

Poleg tega si premalo zaupajo. Nekateri avtorji trdijo, da smo ljudje sebična bitja, toda sam se povsem strinjam z Alainom de Bottonom, ki vztraja, da smo večinoma čisto premalo sebični.

Klanjamo se drugim, stalno premlevamo, kaj bi drugi radi od nas, kaj bodo rekli o nas, pogosto smo zaskrbljeni, ne upamo si privoščiti časa zase, češ da je treba nenehno delati – za denar, za druge, za šefe, za imaginarije …

Paradoks ljudi je, da tako rekoč ves čas tekmujejo drug z drugim in so zelo ambiciozni, vendar se obenem bojijo slediti lastnim avtentičnim željam, interesom in potrebam. Verjamejo v mite, ki pa nimajo nobene resne zveze z avtentičnostjo in s pravico do iskanja sreče.

Da o pravici do kritičnega razmišljanja sploh ne govorim.

Sicer so pa te dni objavili najnovejše podatke o podnebnih spremembah. Globalne temperature so se ta mesec dvignile na rekordne ravni, kar je zlovešč znak podnebne krize pred naraščajočim El Niñom, zaradi katerega bi lahko leto 2023 postalo najbolj vroče leto v zgodovini (Oliver Milman, Fears of hottest year on record as global temperatures spike, The Guardian, 16. junij 2023).