Jutrišnje predavanje, namenjeno vzgojiteljicam v vrtcu, ima jasen cilj: poudariti pomen odnosov, v katere vstopajo otroci in odrasli. Jasnost cilja je pomembna zlasti v luči vsakdanjih spoznanj, kako težko ljudje prenašamo različnost in kako težko se učimo solidarnosti z ljudmi, ki jih imamo za drugačne od sebe. Zagovarjal bom potrebo po pogostejšem in poglobljenem pogovarjanju – ne o vremenu ali biznisu ali športu ali modi, temveč o odnosih, v katere vstopamo vsak dan, a jih pogosto ne razumemo dovolj dobro. So zelo pomembni za nas, le da jim posvečamo bistveno premalo pozornosti in časa.

Vzgajanje otrok je kajpak zahtevno delo, to vemo že dolgo, danes pa je dodatno zahtevno zaradi vednosti, ki jo imamo na voljo. Tako vemo, da vemo drug o drugem zelo malo, vemo, da si ne delimo veliko notranjega sveta, ker si delimo predvsem to, kar je zunaj nas in ni zelo pomembno.

Iz antičnega sveta pa prihaja k nam starodavno spoznanje o tem, kar je za vzgajanje osebnosti in njeno zorenje – socialno, čustveno, kognitivno – bistveno: spoznaj samega sebe. Freud je zato človek, ki ima v zgodbi o spoznavanju sebe posebno vlogo, kajti prvi je prepričljivo dokazal, da je človek bistveno subjekt nezavednega, nečesa torej, česar ne pozna. Raziskovanje samega sebe je zato zahtevno delo. Je zelo zahtevno, kajti posameznik se spontano upira spoznavanju vsega tistega, kar mu je tuje, česar se boji, kar bi rad odrinil od sebe, potlačil in utajil. A pri tem je vselej premalo uspešen. Ali kot je dejal Freud: lahko se vedete, kot da nečesa ni, a tisto se bo vračalo znova in znova.

Tudi Freud zato ne bo izginil s prizorišča. Že več kot stoletje skušajo številni ljudje ustvariti vtis, da je zastarel in da je čas, da pozabimo nanj, češ da se je skoraj o vsem, kar je povedal in zapisal, motil, a se nenehno vrača. Ker se zlasti o nečem ni motil niti malo. Ni se motil o pomenu in vlogi čustvenega in fantazijskega življenja otrok za kasnejše življenje, ko otroci odrastejo. In enako se ni motil glede pomembnosti najzgodnejših odnosov med otroki in starši.

Obstaja pa še nekaj, o čemer je vredno razmišljati vedno znova: poslušanje drugega. Analitično delo temelji prav na poslušanju drugega. Do Freuda dejansko ni bilo človeka, ki bi poslušal drugega – na primer histerične pacientke. Zlasti zdravniki niso poslušali svojih pacientov, ker so jih diagnosticirali, zdravili in obravnavali, kar je nekaj čisto drugega.

Poslušanje drugega je za razumevanje – ne le tega, kar se dogaja v posamezniku, temveč tudi tega, kar se dogaja med njim in drugimi posamezniki. Še enkrat je zato treba ponoviti, da psihoanaliza ni psihoterapevtsko zdravljenje posameznih ljudi, saj je njen cilj razumevanje tega, kar imajo med seboj. Psihoanaliza je Freudov odgovor na antični imperativ Spoznaj samega sebe! 

Freud ne predlaga vzgajanja otrok, usmerjenega na starše. Tradicionalno vzgajanje temelji natanko na tem: starši imajo vedno prav, starši so odrasli, izkušeni, zreli ljudje, po katerih naj se otroci zgledujejo. V resnici znamo bolje. A Freud ne predlaga niti usmerjenosti na otroka, češ da mora biti v središču vzgojnih prizadevanj. Ne, Freud predlaga nekaj tretjega.

Predlaga usmerjenost na odnose. Otroci in starši od samega začetka vstopajo v odnose, ustvarjajo jih, ne da bi natanko vedeli, kako to delajo in kakšni so odnosi med njimi. Dogaja se marsikaj, česar ne razumejo dobro, zato bi se morali o medsebojnih odnosih pogovarjati bistveno več, kot pa se.

Dogaja se veliko tega, kar ustvarja tako pri otrocih kot pri starših nezadovoljstvo, frustriranost, slabo počutje, občutenje toksičnosti, manjvrednosti in nevrednosti, neustreznosti. V sebi nosijo nekaj, kar jih moti, vznemirja, celo zastruplja, nekaj nerazumljivega, nekaj, kar se ponavlja kot šifra.

S seboj nosijo nekaj, čemur bi bilo treba prisluhniti, a ljudje pogosto nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali o tem.