Alain de Botton je v nekem predavanju spregovoril o tem, kako smo ljudje uničili lastne zmožnosti za ljubezen, ki bi morala obstajati v srcu tega, kar imenujemo obče dobro. Hvala bogu je bila na vrsti konferenca, na katero so me povabili. Na njej sem spregovoril natanko o človekovi zmožnosti za ljubezen, saj verjamem, da smo še vedno zmožni ljubiti drug drugega. Ne na romantičen način, ker ta nima resne zveze z ljubeznijo, temveč na način, ki je v samem jedru teorije hendikepa: vsak od nas je ranljiv, ranjen, poškodovan, zlomljen, prizadet, hendikepiran, nagnjen k sebičnosti in egocentričnosti, vsakdo je težaven in naporen in kompliciran, zato je včasih težko živeti že s samim seboj, kaj šele z drugim. Morda je vsakdo tudi podkupljiv, kot pravi pregovor: vsakdo ima svojo ceno. A ljubezen je vseeno možna. Temelji na spoznanju, da lahko prepoznamo drug drugega in se sprejemamo – prav zaradi zapisanega, zaradi tega, kar je v naši naravi. In tam je tudi sočutje. Z nobenim drugim človekom ni lahko živeti, podčrta svoj govor Alain de Botton, to pa še ne pomeni, da ni mogoče. Ljubezen dokazuje, da je mogoče, čeprav celo vsakdo, ki ljubi, nujno povzroča drugim ljudem tudi trpljenje.

Moje včerajšnje predavanje (8. junij 2023) na mednarodnem kongresu z naslovom (RE)HUMANIZACIJA vs. TEHNOLOGIJA je imelo tako naslov Človeška ljubezen in pomen empatije pri delu z ljudmi. Namesto empatija bi moralo pisati sočutje, ampak nič hudega. O čem sem govoril?

Spregovoril sem o potrebi, da veliko bolje razumemo pomen medsebojnih odnosov za vsakega človeka, kot je to v navadi. Potreba pa je velika tudi zato, ker se v zadnjem obdobju dogaja še nekaj. Narašča namreč nevarnost, da nas bo umetna inteligenca povsem nadzorovala, ker bo vedela vse o nas, znano pa je tudi, da ima popoln spomin, kar pomeni, da ničesar ne pozabi. Poleg tega nimamo pojma, kakšna bi bila zavest biotehnoloških možganov, če bi nastala. Ne moremo vedeti, kako bi se obnašala do nas, nepopolnih, hendikepiranih, ranljivih in trpečih bioloških organizmov.

Pod vprašaj sem postavil sodobni kult individualizma, ki odnosov ne prenese že po definiciji. Ali pa jih potrebuje le v tistem znamenitem smislu, ki ga je izpostavil Kant, ko je dokazal, da bi moral biti drugi človek vselej naš cilj in nikoli sredstvo za doseganje drugih ciljev. Kult individualizma pomeni uporabo drugih ljudi kot sredstev za zadovoljevanje lastnih interesov in potreb, zato se povsem prilega kapitalizmu, ki temelji na izkoriščanju ljudi kot kapitala.

Če že moramo uporabljati besedo kapital, ko govorimo o ljudeh, potem predlagam, da jo uporabljamo previdno in da končno dojamemo, da so kapital kvečjemu odnosi, ne pa posamezniki, ki brez odnosov ne morejo niti nastati kot domnevni kapital.  

V nadaljevanju sem izpostavil pomen ljubezni kot takega odnosa do drugega, ki ima za cilj njegovo srečo. Poudaril sem, da tudi ljubezen nima nobene resne zveze z zadovoljevanjem potreb in da sreča nima nobene zveze z denarjem, zlasti pa ne s popolnostjo.

Ljubezen podpira sočutje, to pa je naravnano k zmanjševanju trpljenja in njegovemu prenehanju. Ljubezen je tudi suplement, kot pokaže Badiou, sklicujoč se na Lacana. Nima nobene neposredne zveze z seksualnostjo, in sicer natanko zato, ker ne obstaja spolno razmerje, kot vedno znova poudarja Lacan. Če bi tako razmerje obstajalo, o ljubezni ne bi govorili.

Ljubezen med dvema človekoma ne dopolni manka. Dva zato ne postaneta celota, zato v primeru ljubezni ne moremo reči, da iz dveh polovic dobimo celoto, kar so zelo dobro razumeli že Stari. Razumeli so, na primer Platon v Simpoziju, da ne moremo totalizirati niti moške strani niti ženske strani, kar pomeni, da skupaj nikoli ne tvorita celote, Enega.

Na koncu sem povezal ljubezen, manko in hendikep; to sem storil po nujnosti, saj so vsi trije izrazi neločljivo povezani.

Hendikep je manko, zato potrebuje ljubezen kot suplement. In vse to nima absolutno nobene zveze z invalidnostjo ali s posebnimi potrebami.

Ljubezen je zato arena, kot pravi Badiou. Je prizorišče, na katerem se srečata dva, pri čemer ni pomembno, kakšnega spola je kdo, kakšen je na pogled, kakšno telo ima etc. Njuno srečanje ustvari areno, prizorišče. Torej ustvari nekaj novega, nekaj, česar še ni bilo, saj je vsako tako prizorišče edinstveno.

Umetna inteligenca vsega tega ne more razumeti. Tak je njen hendikep, le da tega še ne ve.