Minea mi je poslala povezavo do strani z naslovom Gen Z obožujejo nov trend ‘gnitja v postelji’. Moj odziv je današnji dnevniški zapis, ki je sicer eden v vrsti zapisov o problematični oziroma toksični naravi industrije sreče, priganjanja ljudi k delu in industrije wellnessa.

Resnično, če samo malo pomislimo, pridemo s pomočjo zdravega razuma do preprostega, pa vendar osupljivega spoznanja o tem, kako preživljamo dni, ki so nam odmerjeni. Številni izmed nas, verjetno pa kar vsi, smo dnevno bombardirani z medijskimi vsebinami in nagovarjanjem, naj bomo aktivni, produktivni in učinkoviti, naj delamo ter sanjamo in sledimo sanjam. Prav tako številni razmišljajo, kako dobro in pomembno in smiselno bi bilo stati na kakšnih zmagovalnih stopničkah, na katerih pogosto stojijo športniki. Zraven sodi še obvezno delo na sebi, da bi se motivirali in razvili močno voljo, da bi bili še bolj delavni in še bolj disciplinirani. Dejstvo pa je, da ima tako razmišljanje dve ne le škodljivi, temveč predvsem povsem neracionalni dimenziji.

Prvič. Smisel življenja ni v tem, da sledimo zunanjim pričakovanjem in željam in interesom in zahtevam in potrebam drugih ljudi, da torej delamo, kar je domnevno treba delati, da smo pri tem čim bolj produktivni in učinkoviti ter da se bojimo, kaj bodo drugi rekli. V kapitalističnem svetu je tako priganjanje ljudi zelo preprosto določeno z logiko profitov, ki gredo vselej predvsem v žepe teh, ki profite že imajo. Nič novega pod soncem. Zakaj bi torej delali za profite drugih in se bali njihovih mnenj? Ni logike. Le da se številni ljudje takemu priganjanju ne upirajo, temveč se mu prepuščajo. In izgorevajo. In so izčrpani. In depresivni in nekateri se ubijejo.

Drugič. Smisel življenja ni v tem, da vsak dan izbiramo med ponujenimi možnostmi in se odločamo, kaj bomo počeli, sledeč nasvetom drugih, zlasti tistih, ki veljajo za uspešne in vplivne. Naše izbire niso le vnaprej določene, temveč so tudi izjemno omejene. Moje življenje je tako prekratko, moji viri so preveč omejeni, zato večine možnosti, ki se mi navidezno svobodno ponujajo, ne bom izkoristil, večine odločitev za zadeve, ki naj bi napolnjevale mojo eksistenco, ne bom sprejel, ne bom mogel sprejeti, celo če bom hotel.

A saj vsega tega sploh nočem. Le zakaj bi hotel, kdo določa, da bi tako moralo biti? Že dolgo vem, da kopičenje dejavnosti ne izpolnjuje življenja, temveč me onemogoča, da bi se vsaki posvetil, se ji prepustil in izkusil vse njene razsežnosti. Če hitim, sem namreč premalo pozoren, sem napet, sem pod stresom, zato spregledam cel kup zadev, se niti ne zavedam, kaj vse se mi dogaja. Torej ni res, da me dejavnosti izpolnjujejo in da sreča narašča s številom dejavnosti in z nenehno zaposlenostjo. Res je prav nasprotno, zato nisem zadovoljen in nimam občutka izpolnjenosti. Moje življenje pač ni koš, v katerega naj bi natlačil čim več dejavnosti v čim krajšem času. Koš bo zaradi dejavnosti nekega dne sicer poln, to pa nima nobene resne zveze z občutkom, da je moje življenje izpolnjeno, ali z občutenjem sreče.

Moje življenje je, podobno kot življenje velike večine ljudi, v veliki meri, v več kot 90 %, sestavljeno iz rutin. To so tiste zadeve, ki se vsak dan bolj ali manj dolgočasno ponavljajo: zjutraj vstanem, grem v službo, opravim, kar je treba, se odpeljem domov, pojem kosilo …

Zakaj se mi torej vsiljujejo zamisli, kaj vse lahko naredim, kako zelo svoboden sem, kaj vse bi bilo dobro narediti, da bi bilo moje življenje izpolnjeno in smiselno in meaningful? Zakaj bi se moral pridružiti splošnemu dinamičnemu dogajanju, da bi se izčrpaval z učinkovitostjo?

Zakaj ne bi raje poslušal lastne intuicije in lastnih občutkov, za katere je že zdavnaj poskrbela evolucija in ki mi sporočajo, kako dobro mi je, ko sem v bližini ljudi, ki jih imam rad in ki me imajo radi? Sporočajo mi tudi, da mi je dobro, ko počnem stvari, ki nimajo s kapitalistično produktivnostjo prav nobene zveze: ko se pogovarjam z ljudmi, ko se sprehajam ob reki, ko zrem v nočno nebo in ko lenarim, sanjarim, berem knjigo ali gledam dober film, poslušam glasbo, pišem tale dnevnik.

Ko torej zgolj sem in sem hvaležen, da sem. Pa magari v postelji.