Predavanja v naslednjem šolskem letu bom pričel z obsežno in podrobno analizo sedaj že klasičnega besedila o družbeni represiji in razvoju socialne oziroma družbene teorije hendikepa (The Concept of Opression and the Development of a Social Theory of Disability, Paul Abberley, Disability, Handicap & Society, let. 2 (1987), št. 1, str. 5 – 19). To bom storil tudi zato, ker je sicer zastareli medicinski model invalidnosti v teh krajih še vedno zelo živ in močan, zlasti pa zaradi potrebe po boljšem razumevanju koncepta hendikepa in neodvisnega življenja.

V perspektivi medicinskega modela invalidnosti je hendikep zgolj množica ali celo zbirka poškodb, motenj, defektov in slabosti; avtor članka uporabi izraz a collection of impairments (str. 5).  Kaj je o taki kolekciji še treba reči? Prav nič. Zbirka je pač zbirka in invalidi so zaradi nje invalidni.

Zaradi zbirke motenj in defektov ni nobene potrebe po razvijanju koncepta ljudi kot družbenih in simbolnih bitij. Ljudje, na primer invalidi, so naravna bitja, le da so nekateri bolj poškodovani in moteni kakor drugi. Na voljo imajo terapije in obravnave, rehabilitacijo in druge sodobne oblike dela, kot je na primer osebna asistenca. V medicinskem modelu ni predvideno, da so ljudje socialna in družbena bitja, da je torej zelo smiselno spregovoriti tudi o družbeni represiji, če zares hočemo razumeti naravo hendikepa.

Namesto zgolj o osebni tragediji posameznikov z motnjami in defekti je zato zelo pomembno narediti premik in spregovoriti o medsebojnih odnosih – na primer v neoliberalnem svetu, v katerem živimo danes. Eden prvih avtorjev, ki je to storil, je bil Mike Oliver (1986).

Oliver je preusmeril pogled na invalidne osebe, pri čemer je s pridom uporabljal spoznanja iz evolucijske psihologije, ki nas uči, da otroci nimajo nobenih posebnih problemov, ko zagledajo osebe, ki nenavadno hodijo, so nenavadnega videza ali uporabljajo za premikanje invalidski voz.

Da so take osebe invalidne, uboge, usmiljenja vredne ali potrebne posebne medicinske skrbi ali obravnav, se naučijo šele kasneje v življenju. In ni nujno, da razširijo svoj pogled s spoznanji bodisi iz evolucijske psihologije bodisi iz sociologije. Bolj verjetno je, da se zadovoljijo s prevladujočimi klišeji, stereotipi in predsodki, saj je njihovo sprejemanje kognitivno manj zahtevno, podpirajo in krepijo pa tudi natanko določene medsebojne odnose.

Koncept zatiranja (opression) tako ni samoumeven, čeprav je zgodovina polna dokazov, kako nerazumno se vedejo ljudje do teh, o katerih se naučijo, da so nekako nenormalni, drugačni ali celo čudaški in nevarni. Socialni in družbeni položaj posameznikov ni razviden in jasen, če zgolj odpremo oči in gledamo naokoli; če gledamo tako, ne vidimo prav dosti. Pojasnjevanje sveta tako ali tako terja abstraktne ideje in koncepte, saj smo sicer bolj ali manj slepi. Družbeni položaj zato prepoznamo in razumemo šele z rabo konceptov, ne pa z očmi.

Spoznavni ali epistemološki napor je zato predviden vnaprej in od nas je odvisno, kako se odločimo. Če se nam ne ljubi misliti, pač ne mislimo. Čisto drugače je, če imamo interes, da razumemo svet okoli sebe inj svoj položaj v njem, saj ne obstajamo zunaj njega.

In ko začnemo razumevati družbene položaje ljudi, ko nam postaja jasno, kako deluje družba, se dogajajo spoznavni premiki. Potem vse bolj razumemo, da so invalidni ljudje tista družbena skupina ljudi, ki na svoji koži doživlja iz dneva v dan, kaj pomeni družbena represija ali družbeno zatiranje. A zakaj je tako, zakaj govoriti o zatiranju, če pa živimo v naprednem, demokratičnem, svobodnem, razsvetljenem svetu? Ali ni res, da v takem svetu nihče ni zatiran, nihče ne ostaja zadaj in ni nihče izključen?

Abberley ponudi na osmi strani svojega članka dobro izhodišče za razmišljanje o zapisanem vprašanju. Takole piše: hendikepirani ljudje (disabled people) so v družbi v podrejenem položaju (inferior position) zato, ker so hendikepirani (disabled). Razlaga je sicer skrajno problematična, vendar je v perspektivi prevladujočega zdravega razuma natanko ustrezna.

Dis-abled ljudje so namreč po definiciji manj-sposobni, zato je nujno, da so tudi manj vredni, manj pomembni, manj kvalitetni in zato v podrejenem, slabšem položaju. In kdo določi, da so dis-abled? Eden od načinov, kako to določiti, je medicinski pogled na človeka. Saj je logično: če nimaš ene roke, si nujno manj sposoben od sotrpina z obema rokama. In ko si enkrat manj sposoben, boš manj sposoben vedno, saj manjkajoča roka ne bo zrasla. Na vsem tem je nekaj naravnega in morda celo absolutnega – nespremenljivega torej.

In kdaj se začne zatiranje? Se je že začelo s pogledom na telo drugega, ki ga pogled ne more prepoznati drugače kot a dis-abled body. Nadaljevanje sledi, saj je to šele uvodno predavanje.

Naslednjič: družbena represija je koncept, s katerim mislimo družbene manjšine, kot jih določajo patriarhalni, rasistični in kapitalistični odnosi med ljudmi (Eisenstein (1979), cit. po prav tam).

Priporočeno branje: Frances Ryan. A decade after the Tories demonised disabled people on benefits, it’s happening again. The Guardian, 30. maj 2023.  https://www.theguardian.com/commentisfree/2023/may/30/tories-disabled-people-benefits

Bolni in invalidni (disabled) v tem vzdušju niso toliko ljudje s potrebami in čustvi, kot so breme za države. Lahkotnost, s katero se kot družba vedno znova vračamo k temu sklepu, zasluži enako pozornost kot način, kako lahko spremenimo pripoved. To, v kar smo lahko prepričani, pa je jasno: ljudje, ki imajo moč in vire, bodo vedno pripravljeni podžgati naše najslabše nagone, da bi prizadeli ljudi, ki nimajo ne enega ne drugega (prav tam).