Naslov knjige je zgovoren in vreden nadaljnjega razmisleka: Ultra-Processed People; njen avtor je Chris van Tulleken, molekularni virolog in profesor na University College London, zato že lahko slutimo, na kaj se naslov knjige nanaša. Nanaša se na zelo procesirano hrano. In kot je lahko zelo procesirana hrana, so lahko zelo procesirani tudi ljudje. Tako smemo sklepati. Nadvse zanimiva ideja, ki postane še zanimivejša zaradi podnaslova knjige: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food … and Why Can't We Stop?

Zakaj torej uživamo substance, ki niso hrana, in zakaj se ne moremo ustaviti? In ali je to sploh res?

Avtor knjige ponudi izvrstne argumente in dokaze, da je vse zapisano res. Kaj torej jemo, kako zadovoljujemo svojo osnovno potrebo in kaj to pomeni ne le za naše zdravje, temveč predvsem za to, da počnemo nekaj kljub svoji volji?

Jemo veliko tega, kar ni hrana. Kaj potem je, če ni hrana? In zakaj jo uživamo, če pa ni hrana?

Tradicionalne sestavine hrane danes pogosto nadomeščajo poceni, včasih povsem sintetične alternativne sestavine (str. 20). Torej je del tega, kar imenujemo hrana, narejen umetno, ker je poceni. V tovarnah, v katerih pridelujejo in obdelujejo hrano, znižujejo stroške – pričakovano. Ko nas s pomočjo reklam nagovarjajo, naj jemo poceni hrano, nas nagovarjajo, naj jemo sintetično hrano. Hrano torej, ki je obdelana ali procesirana tako, da jo želimo jesti še in še. Je poceni, proizvajalcem pa prinaša velikanske dobičke, zato hočejo, da jemo še več tega, kar naredijo.

Avtor knjige naredi tudi eksperiment. Na lastnem telesu. Odloči se, da bo nekaj časa jedel – kot jedo otroci. Zanje je propaganda še najbolj zainteresirana. In verjetno ne obstaja roditelj, ki ne bi želel dati otroku, kar želi jesti. Posledice pa so katastrofalne.

Prehranjevanje je v zadnjem stoletju postalo vse bolj intelektualni projekt, poudari avtor (str. 92), zato je vse manj instinktivni projekt. Število ljudi s prekomerno težo in število ljudi z boleznimi, povezanimi z načinom prehranjevanja, pa kljub temu narašča. Kako je to mogoče?

Mogče je prav zaradi tega, ker je prehranjevanje intelektualni projekt. Kaj to pomeni?

Ljudje ne izbiramo hrane, ki jo uživamo, saj o tem odloča naš notranji sistem (str. 117). Lahko se, na primer, izogibate sladkorjem, kot lahko zadržujete sapo in nekaj časa ne dihate, toda na koncu boste popustili. Podobno velja za telovadbo. Presenetljivo.

Izsledki raziskav so nesporni: zgolj povečevanje telesnih aktivnosti ne zmanjšuje telesne teže (str. 130). Kako je to mogoče?

Večja telesna aktivnost pomeni, da telo zmanjša porabo energije na drugih področjih svojega delovanja, tako da ostaja skupna poraba energije enaka (str. 131).

Telesne aktivnosti torej niso dobra ideja, če želi nekdo zmanjšati telesno težo, so pa dobre za zmanjševanje depresivnosti, tesnobnosti in za nekatere druge zadeve, povezane z zdravjem.

Kljub znanstvenim izsledkom pa skoraj vsak dan poslušamo enako propagando. Telovadili naj bi več, premikali naj bi se več, jedli naj bi zdravo. Podatki dokazujejo, da v povprečju jemo preveč, da dobijo naša telesa več kalorij kot kadarkoli v preteklosti (str. 132) in da je debelosti med ljudmi več kot v preteklosti.

Kar ni nenavadno, kajti več kalorij povzroča debelost; pomanjkanje telesnih aktivnosti nima s tem nobene resne zveze (prav tam). Natančneje: glavni krivec za prekomerno telesno težo številnih ljudi je visoko industrijsko procesirana ali obdelana hrana.

Zlasti pa vse skupaj nima nobene zveze z močjo volje. Tudi o tem propaganda vztrajno molči, in poziva ljudi, naj krepijo voljo, da bi bili telesno dejavnejši in da bi zmanjševali telesno težo.

Preveč procesirana hrana je tako zares povezana s preveč procesiranimi ljudmi, ki morajo ubogati številne intelektualne nasvete in celo zahteve po zdravem življenju. Začne se kajpak pri otrocih, dovolj zgodaj, da sledijo propagandi, jedo neustrezno in poceni hrano.

In ko odrastejo, poslušajo nova propagandna sporočila, da je uspeh v življenju odvisen predvsem od njihovih zavestnih odločitev in inteligentnih izbir, ki so kajpak narejene, tako kot procesirana hrana, že vnaprej. Tako kot hrano, ki jo je treba le pogreti in pojesti, preveč procesirani ljudje izbirajo vnaprej določene izbire, ki jih je treba zgolj pojesti in prebaviti, prepričani, kako razumne so. Le da niso.