Na TV Slovenija so predvajali dokumentarni film Več kot služba. Avtor Tadej Čater nam v filmu predstavi delo osebnega asistenta in osebne asistentke, prek njiju pa tudi uporabnika in uporabnico, pri katerih opravljata delo. 

Razveseljivo je, da je prikazal mlajše osebe, ki niso med seboj v sorodu. Prav tako je pozitivno, da dokumentarec vključuje uporabnika z različnima hendikepoma in hobiji ter da ena izmed njiju živi v študentskem domu in se ob študiju ukvarja z grafičnim oblikovanjem. Glede poteka osebne asistence pa je nekaj stvari v dokumentarcu zelo nenavadnih.

Najbolj izstopa prizor s predajo dela. Odhajajoča asistentka v prisotnosti uporabnice, mlade intelektualke, ki nima težav z govorjenjem, prispelemu asistentu pove: »Jaz sem ji pripravila, kaj bo imela oblečeno za na faks. Pa pojedla je, cunje sem uredila …« Kako zelo daleč od neodvisnosti, opolnomočenja in enakega obravnavanja oseb s hendikepom je tak dialog. Kot da je duh institucij ušel v zasebne domove.

Predaja dela je običajna v bolnišnicah in skrbstvenih poklicih, kjer so zaposleni odgovorni za uporabnike. Osebna asistenca pa ni taka služba, ni skrb ali oskrba. Če mora asistent ob prihodu na delo kaj vedeti, mu to pove uporabnik. On je namreč edini, ki lahko govori o sebi, na primer o tem, katerih opravil se bo lotil, ali je bolan oziroma in ali je karkoli posebnega. Če zaradi intelektualnega hendikepa tega ne more narediti sam, to namesto njega naredi zakoniti zastopnik.

Ključno pri osebni asistenci je to, da uporabniku omogoči enake možnosti na vseh področjih življenja. Odrasli nehendikepirani ljudje sami vodijo svoj vsakdan. Nihče jim ne izbira oblačil in nobena tretja oseba pred njimi ne govori četrti osebi, da so že pojedli in kaj bodo oblekli naslednji dan.

Imeti enake možnosti tudi ne pomeni, da osebni asistent poskrbi za uporabnikovo kosilo. Osebna asistenca uporabniku le omogoči, da si lahko kosilo skuha sam. Ne fizično, če tega ne more, ampak z navodili, ki jih podaja svojemu asistentu: koliko soliti, na kako drobne koščke narezati čebulo, koliko časa vreti in tako naprej. Ko uporabnik in asistent dobro poznata drug drugega, navodila po navadi postanejo manj podrobna. Vseeno pa pri neodvisnem življenju ne gre brez tega, da si uporabnik, tako kot ljudje brez osebne asistence, ne bi vzel časa za kuhanje kosila. Osebna asistenca je pravica, osvoboditev, prinese pa tudi odgovornosti.

V dokumentarcu je pripravljanje obroka predstavljeno popolnoma drugače. Ne vidimo tega, da uporabnica med kuhanjem le sprejme klic ali na računalniku kaj preveri, ampak nam je predstavljeno to, da sploh nima pregleda nad izvajanjem opravila. Ko mora na stranišče, pride v kuhinjo in asistentko vpraša, koliko časa se bo kosilo še kuhalo.

Kdor pozna več uporabnikov osebne asistence, ve, da marsikomu oskrba zelo ustreza. Odgovarja jim, da le povedo svoje želje, asistenti pa jih oskrbijo. Nekateri to argumentirajo s tem, da je na primer brez zveze, da dve osebi izgubljata čas s kuhanjem, saj lahko uporabnik medtem gleda televizijo ali počne kaj drugega. Vendar pa to ni neodvisno življenje, ki ga kot namen osebne asistence omenjata prvi in drugi člen Zakona o osebni asistenci.

Komentiranju ne more uiti vsaj še prizor, v katerem uporabnica po telefonu pokliče osebno asistentko, ki takrat ni na delu pri njej. Vpraša jo, ali bo šla naslednji dan z njo na fakulteto ona ali drugi asistent. To izpade tako, kot da uporabnica brez intelektualnega hendikepa ne organizira sama svoje osebne asistence. Kot da ne določa sama urnika svojim osebnim asistentom in jih razporeja na delo glede na svoje potrebe in aktivnosti, ampak je odvisna od urnika, ki ga zanjo določa nekdo drug.

Omenjeni prizor tudi sporoča, da dobre osebne asistentke ni problem poklicati izven delovnega časa. Prizor je bil očitno vključen v dokumentarec zato, da bi prikazal uspešno timsko sodelovanje oziroma prijateljsko dogovarjanje kot eno izmed stvari, zaradi katerih je osebna asistenca več kot služba.

Za ta ali oni poklic v medijih res večkrat navržejo, da zahteva ljudi s srcem na prvem mestu, da je več kot služba in podobno. Vseeno pa je zelo tvegano dati tak naslov dokumentarcu o storitvi, ki so jo hendikepirane osebe, aktivistke in aktivisti, v začetku 70. let začeli razvijati zato, da bi si omogočili neodvisno življenje. Da bi torej ušli ne le fizičnim oviram, ampak tudi starim skrbniškim vzorcem in družbenim stereotipom o tem, da so ubogi, da se ne znajo sami odločati in da je treba zanje poskrbeti. Večkrat slišimo, da to lahko počnejo samo ljudje s posebnim čutom, ki v tem najdejo svoje poslanstvo; če so zaposleni kot osebni asistenti, nam sporoča dokumentarec, to počnejo tudi v svojem prostem času.

Prizori v dokumentarcu so zaigrani. Nastopajoči uporabnica in asistentka morda nista vajeni kamer. Morda sta bili pri snemanju nesproščeni in se uporabničina osebna asistenca v resnici ne odvija tako, kot je bilo predstavljeno. Vseeno je problematična novinarjeva umestitev teh kadrov v svoj izdelek, ki naj bi predstavljal dobre prakse osebne asistence. 

Dokumentarec je prišel skozi uredniško sito izobraževalnega progama TV Slovenija, ki nam sicer ponuja toliko odličnih dokumentarnih vsebin. V dobrem tednu dni od predvajanja tudi še nismo zasledili kakega odziva, čeprav je samo izvajalcev osebne asistence v Sloveniji 107. Vse to je simptom tega, kako zelo slabo v naši državi poznamo storitev, ki jo je razvilo gibanje za neodvisno življenje z namenom neodvisnega življenja hendikepiranih in za katero letno namenimo okrog 200 milijonov evrov. Nepoznavanje konceptov osebne asistence je razširjeno med mnogimi izvajalci, uporabniki, osebnimi asistenti, politiki, uradniki na ministrstvu in drugimi odločevalci, pa tudi novinarji in uredniki medijev. Nepoznavanje, zastarele predstave in vzorci škodijo predvsem uporabnikom in njihovemu dostojanstvu.

Namen tega pisanja ni osebna kritika, zato ne navajam imen. Namen je, da bi več ljudi prepoznalo skrbniške prakse in doumelo, da ne sodijo v današnji čas, sploh pa ne v osebno asistenco. Kot družba se moramo o storitvi, ki smo jo med redkimi na svetu uzakonili na državni ravni, še ogromno naučiti.

https://365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarci-izobrazevalni/174954683

Ekipa YHD