Ko sem predstavil Sočutno šolo v naši podporni skupini, sem ponazoril njeno temeljno idejo s staro, zelo staro podobo. V tradicionalni skupnosti nekdo zboli. Ne odide k zdravniku, s katerim se sam v pisarni nekaj časa pogovarja, zdravnik ga nato pregleda, postavi diagnozo in predpiše terapijo. Ne, odide k šamanu ali zdravilcu, ki ga začne zdraviti, vsa skupnost pa se zbere okoli njiju. Bolezen je namreč nekaj, kar ima poleg biološke še dve ključni koordinati: je duhovna zadeva in je skupnostna. Zadeva skupnost – od tod izraz skupnostna skrb. In je duhovna, spiritualna. Telo v tej perspektivi nikoli ni ločeno od duha, ni materialna zadeva, ki nima nobene zveze z duhovnimi. Ravno nasprotno je res: telo brez duhovnosti je isto kot riba brez vode. Taka je klasična, tradicionalna ideja, ki jo Aristotel tako sijajno vpne v koncept evdajmonije in v koncept duše kot entelehije telesa.

Sodobna medicina je kajpak izjemno napredovala. O tem ni nobenega dvoma. To pa še ne pomeni, da stare modrosti nimajo nenadoma nobene vrednosti več. Tisočletja so bile zelo uporabne, zato je zelo smiselno in koristno vnovič premisliti, kako lahko naš tehnološki um pridobi z modrostmi, ki izvirajo iz spoznanj o naravi našega uma oziroma naše duhovnosti.

Bolezen namreč ni samo biološki dogodek, temveč je vselej tudi psihološki, duhovni, spiritualni. To ne pomeni, da ga povzročajo duhovni dejavniki, pomeni pa, da ima bolezen kot dogodek več razsežnosti kot samo biološko.

Duhovnost in telesnost in socialnost človeškega bitja niso trije povsem ločeni svetovi, med katerimi je domnevno najpomembnejši telesni, temveč so organske razsežnosti realnosti, sveta, v katerem živimo.

Duhovno in spiritualno spreminjanje, spreminjanje v umu, spreminjanje uma – to niso samo metafore, ki so morda komu všeč, nekomu drugemu pa ne. Ne, to so izjemno pomembni in učinkoviti vzvodi za spreminjanje celotnega življenja. Samo pomislite, kako dramatično se lahko spremeni življenje nekoga, ki opusti verjetja in prepričanja, ki jih nosi s seboj vse življenje, pa so zanj samo škodljiva in nekoristna.

Pomislite, kako izjemno pomembno je videti v lastno notranjost in končno prepoznati travme, katerih učinke in posledice nosimo kot breme desetletja dolgo, ne da bi se tega sploh zavedali. Ne mislim, da moramo obrambne mehanizme, ki jih uporablja ego, odstraniti, daleč od tega, vem pa, da je onkraj obrambnih nasipov celo vesolje tega, česar ego ne vidi in ne more videti.

Onkraj je bolečina, ki jo je mogoče dobesedno videti, kot je mogoče videti rane, nekateri zdravilci jih dejansko vidijo, s katerimi je povezana. Pomembno je, da pride človek v stik z bolečino in z ranami, sicer jih ne more pozdraviti. Če tega ne naredi, če torej ne pride v stik z lastnim trpljenjem, je še naprej nezaščiten pred njim, čeprav uporablja ego obrambne mehanizme. Ti ga namreč zgolj oddaljujejo od trpljenja in delujejo po načelu zanikanja: če trpljenja ne prepoznam, ga ni. Le da je.