Včeraj sem predstavil knjigo Sočutna šola. Spregovoril sem o realnih utopijah, kajti sočutne skupnosti so prav to: so realni ne-kraji. So kraji, ki ne obstajajo, to pa še ne pomeni, da ne bodo obstajali že jutri. Prav zato sem razmišljal tudi o nenavadni realni izkušnji, ki nam pove, da včasih to, kar imamo za nemogoče, nenadoma postane mogoče. To je zares posebna izkušnja, ki nas morda prepriča, da v življenju prevečkrat vržemo puško v koruzo, češ da je nekaj nemogoče, da nečesa ni mogoče uresničiti. Včasih je zato zares dobro, če verjamemo, da je tudi na videz nemogoče vendarle mogoče. Potem preberem intervju z režiserjem Wimom Wendersom (Wim Wenders: cinema today ‘makes me nauseous’, Vanessa Thorpe, The Guardian, 19. maj 2023).

Slavni režiser začne svoje razmišljanje o sodobni filmski umetnosti takole: Čutim, da je zdaj vsa domišljija usmerjena v vprašanje »Kako naj to spremenim?«, in ne v »Kako naj ustvarim kaj novega?« Zame to ni pripovedovanje zgodb. Remake ni pripovedovanje zgodb. To je kot ponavljanje zgodbe, ki je bila že povedana, moja edina želja pri tem pa je ugotoviti, kako zgodbo povedati. In potem pozabiti na vse skupaj.

V vsakdanjem življenju je natanko enako in vtis je zares močan: zgodbe v resnici nikogar ne zanimajo. Vsi jih sicer pripovedujejo, a nanje tudi sproti pozabljajo. Vse skupaj je kot na tekočem traku. Obnašajo se, kot da jih zgodbe ne zanimajo, kot da jih zanima le všečnost. Pomembno je torej, da so zgodbe za silo komu všeč, vsaka zgodba pa je takoj pozabljena, saj jo zelo hitro nadomestijo druge zgodbe, ki se prav tako prerivajo za pozornost in hočejo biti čim bolj všečne. A to je šele pol zgodbe o sodobnem pripovedovanju zgodb.

Druga polovica je biznis. Pripovedovanje zgodb je tudi biznis. Enako je v filmski umetnosti, pravi Wenders: Zdaj je veliko ljudi, ki imajo radi filmski posel. In posel ne sme biti v ospredju, čeprav gresta drug z drugim. Danes vse poganja posel. Serije, franšize, remake – ali 'recepti' za filme. Razočaran sem zaradi uspešnosti filmov, narejenih po receptu.

Vtis je zares močan: kot da bi moralo bit vse narejeno po preizkušenih in všečnih receptih. A ljudje so utrujeni in zasičeni.

Se bo to kdaj končalo? Najbrž se ne bo. Ne bo se, ker se preprosto ne more. Biznis je verjetno edina neuničljiva zadeva na tem svetu.

A kot rečeno: včasih nemogoče na presenečenje vseh nenadoma postane mogoče.