Še v stari Jugi je k nam z bogatega zahoda priplavala po zraku pesem z naslovom Don't Worry, Be Happy (Bobby McFerrin, 1988). To je bila pesem z avtorjevega albuma z zgovornim naslovom Simple Pleasures (1988). Zvenelo je nekoliko nenavadno in skoraj magično, zato je bilo mogoče sklepati: če nisi v skrbeh, če nisi zaskrbljen, se ti odprejo vrata k sreči. Če si poln skrbi in si zaskrbljen, ne moreš biti tudi srečen? Je pot k sreči tlakovana s preprostimi vsakdanjimi zadovoljstvi? In če je, zakaj se potem ženemo in hočemo večno napredovati in se samoaktualizirati in samouresničevati in biti perfektni, da ne rečem popolni? Kaj se dogaja? Zakaj se zdi, da je treba nenehno nekaj delati, delati kot zmešan (working like crazy), biti produktiven in učinkovit? Kako je z zaskrbljenostjo in s srečo danes, ko smo vsi prebivalci kapitalističnih svetov?

V kapitalizmu, tem neizmerno produktivnem sistemu skupnega življenja, so nekatere zadeve zelo zanimive. Na primer. Razmišljanje o sreči se hitro izteče v ugotavljanje, da je vse skupaj povezano z naravo želje. Z vprašanjem, kaj bi zares radi. Bi radi preproste vsakdanje stvari? Saj jih vselej že imamo. Bi radi nenavadne, nove, izvirne stvari, drage dobrine? Saj tudi te nenehno prihajajo na proste trge. Dobrin je veliko, blaga je veliko, storitev je veliko, vsega je veliko. Predvsem in najprej za denar, seveda. A dogaja se še nekaj drugega.

Vsakdanje življenje kljub vsem dobrinam in kljub vsemu blagu ves čas spremljajo dvomi, spraševanje o lastni vrednosti in učinkovitosti, o smislu in pomenu življenja, nas samih, o tem, ali smo dovolj dobri za imaginarna pričakovanja, za katera vemo, da obstajajo in se ves čas naslavljajo na nas.

Že zdavnaj pa je utonilo v pozabo radikalno Kantovo spoznanje, obrat v razmišljanju, ki nas usmerja povsem drugam.

Sreča namreč ne more biti objekt, h kateremu se usmerimo, potem ko naredimo popoln načrt, kako bomo prišli do njega. Tako razmišljanje in na njem temelječe delovanje prinaša samo mizerijo in človeka pohabi, lahko ga tudi uniči, sreča pa se izmika. Kant predlaga nekaj drugega.

Pred teboj je dolžnost, pravi. To je dolžnost moralnega in etičnega delovanja. In ker je človek vselej obdan z drugimi ljudmi, je to obenem dolžnost posebnega naravnavanja na drugega človeka.  

To ni naravnavanje iz sebičnih, egocentričnih razlogov. Ni naravnavanje, da bi drugega človeka uporabili kot sredstvo za doseganje lastnih ciljev. Vse skupaj pa je še dodatno zapleteno.

Naravnavanje k drugemu človeku kot cilju, nikakor ne kot sredstvu, namreč ne prinese nujno sreče. Izpolnjevanje dolžnosti, ki je skrb za drugega, pravzaprav sploh ni naravnano k sreči. Dolžnosti namreč ne izpolnjujemo, ker domnevno jamči za našo srečo. Ne, dolžnost izpolnjujemo zaradi nje same, ne zaradi sreče.

Lahko pa jo kajpak povsem zanemarimo in se zanjo ne zmenimo niti malo.

In ko v teh dneh strokovnjaki, laiki in drugi ljudje ugotavljajo, kaj vse bi se moralo spremeniti v družinah, šolah, skupnostih, družbi in državi, da se ne bi dogajalo nasilje, da se ne bi zgodilo kaj takega ali podobnega, kot se je pred časom v Srbiji, nisem zasledil niti ene same resne razprave o oblikovanju sočutnih skupnosti, o vsakdanjem trpljenju ljudi in drugih živih bitij, o bolečini in ranljivosti. Živimo namreč v skupnostih, v katerih smo preobremenjeni z informacijami (information overload) in v katerih delamo kot nori, obenem pa se sprašujemo, kako je s srečo in kako ustvariti umetno inteligenco, ki bo empatična in sočutna!

To me niti malo ne preseneča, saj ljudje redko sežejo onkraj lastnih prepričanj  in tega, v kar verjamejo. Še redkeje postavijo v oklepaj predstave o lastnem ugodju in lastni sreči, da bi uzrli širše razsežnosti življenja, ki ga živijo.

Kant ne govori o tem, da moramo biti zaskrbljeni zaradi etičnih dolžnosti; daleč od tega. In skrb za drugega ni zaskrbljenost. Oblikovanje sočutnih skupnosti nima nobene neposredne zveze z zadovoljevanjem lastnih želja in tekanjem za srečo. Lahko pa navda človeka z zadovoljstvom, da dela nekaj zares vrednega.

In lahko postanemo bolj sočutni, namesto da se sprašujemo, kdaj bo sočutna umetna inteligenca.