Povejte kaj iskreno.

Najprej se lotim nove knjige: Ultra-Processed People: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food ... and Why Can't We Stop? (Chris van Tulleken, 2023). Slovenski prevod naslova knjige je: Ultra predelani ljudje: Zakaj vsi jemo stvari, ki niso hrana ... in zakaj ne moremo nehati? Zgovorno: procesirana ali predelana ni le hrana, ki jo jemo, predelani in procesirani smo tudi sami. In zakaj ne moremo nehati? Odgovor na vprašanje se skriva v besedi predelana. Obstaja veliko dokazov, da taka hrana prispeva k zasvojenosti. Od tu pa je le še korak do vprašanja, ali morda kdo želi, da smo čim bolj zasvojeni – na primer s predelano hrano.

Film The Whale (Darren Aronofsky, 2022) gledam otožno. Je brezkompromisen, nepopustljiv. Vleče vzporednico z romanom Moby Dick (Herman Melville, 1851), zato se še sam sprašujem, zakaj ubiti kita. V čem je smisel, če umre?

Potem steče debata o nesrečnem srbskem trinajstletniku, ki ubije več sošolcev in nato pokliče policijo. Ne kaže obžalovanja. Ni pobil vseh s seznama, reče. Zdi se, da mu je žal le tega, da ni pobil vseh. Zakaj jih ni?

Nekaterim ljudem ni več pomoči. Freud je vedel, da obstaja gon smrti, načelo onkraj načela ugodja. Torej ni čisto res, da težijo ljudje zgolj k ugodju. Ne, nekateri se znajdejo onkraj. Ne vedo, kam gredo, morda se zavedajo, da jim kljub močni volji in delu na sebi ni več mogoče pomagati. Vprašanje je, če si pomoči sploh še želijo. Onkraj načela ugodja beseda pomoč namreč nima nobenega smisla več, to pa je za ljudi kot simbolna bitja odločilno.

In Lacan je dobro razumel koncept nesimbolizabilnega, substance, ki je ne moremo razumeti, ji pripisati smisla in pomena, je vpeti v simbolno polje.

Zavedam se, da obstaja nekaj, kar nima nobenega smisla, nobenega pomena in je onkraj vsakega ugodja. Človek se zato lahko znajde v položaju, v katerem doživlja grozo ob misli, da bi bilo lahko tudi drugače, da bi lahko živel drugače, kot sicer živi. Ne more drugače, ne more niti želeti, da bi živel drugače. Groza ga je.

Grozo je Freud imenoval Das Unheimliche. To je grozljivost. Resnično, človek lahko naleti v življenju na grozljivost; ne na nekaj groznega, temveč na samo Grozo.

Končno se spravimo pred zaslon in začnemo gledati serijo Silos (Silo, Graham Yost, 2023). Pred nami se pojavi novo razmišljanje o klasični Platonovi ideje o realnosti onkraj realnosti jame, v kateri živimo. Spraševanje, kaj je tam zunaj in kdo so Oni, se spretno razvija ob sodobnih spoznanjih o nenavadni naravi realnosti vesolja, ki je morda res simulacija ali konstrukcija. Kot je morda res, da živimo znotraj črne luknje in smo rezultat projekcije, kar pomeni, da smo hologrami.

Zopet se lahko sprašujemo, kdo so Oni, lahko pa se tudi sprašujemo, ali res obstajajo. Morda so le naš domislek, morda se po naravi želimo dokopati do odgovora na vprašanje o zunanjosti, ki je le del naše domišljije, objekt nezavedne želje, ki je njegova odsotnost.

Kaj naj storimo, če je res odsotnost, kako naj se potolažimo, da ni odgovora? In če vesolju ni vseeno za nas, če potrebuje zavest, da bi se dopolnilo, je vse skupaj vredno še enega razmisleka.

Ne vem, kako se ga lotiti, toda tako kot Platonov filozof se ne morem znebiti občutka, intuicije, da zunanjost vendarle obstaja in da je do spoznanja o njeni naravi le droben korak, ki ga morda kratko malo še ne znamo narediti, ker smo vse preveč nerazviti.