Te dni na vseh koncih domovine potekajo najrazličnejši pogovori, povezani s tragičnima dogodkoma v Srbiji. Pogovarjamo se o kulturi nenasilja, o nenasilnem komuniciranju, o preprečevanju nasilja, o razumnem vedenju, reševanju sporov in delovanju. Morda bi lahko vse skupaj spravili na skupni imenovalec, ki ga predstavlja naslov Pinkerjeve knjige: Boljši angeli naše narave. Posvečamo se torej boljši plati naša človeške narave, da bi živeli v razumnejši in sočutnejši kulturi. Pri tem je dobro imeti v mislih tudi podnaslov Pinkerjeve knjige, ki je ta: Zakaj je nasilja vse manj. Kdo bi kajpak takoj ugovarjal, da to ne drži, toda dejstva so neizprosna: podnaslov je objektivno resničen. To še ne pomeni, da pogovori o kulturni nenasilja niso potrebni. So potrebni. In k njej prispevam tole razmišljanje.

Prispevam razmišljanje o zelo preprostem vprašanju: Ali lahko ljudje spreminjamo sebe in svet okoli sebe? Vprašanje je skoraj trivialno, zato je odgovor takoj pri roki: seveda lahko. Še več: vse to nenehno delamo že zelo dolgo časa. Nič novega torej. Ali pa ni čisto tako.

Vprašanje namreč ni najbolje zastavljeno. Bolje je, če se vprašamo, kako ljudje spreminjamo sebe in svet okoli sebe, koliko znanja imamo o tem, kako uspešni smo pri tem. Je spreminjanje učinkovito, razumno in trajnostno? So ljudje zaradi spreminjanja srečnejši in zadovoljnejši s seboj in z življenjem?

Vprašanje je neposredno organsko povezano s konceptom sočutnih skupnosti, med katere sodi šola. Temeljna ideja je: ljudje smo zmožni za sočutje in za oblikovanje takih skupnosti – če se zanje odločimo. Ni nujno, da to storimo, je pa mogoče.

In kaj se dogaja, če se odločimo za oblikovanje sočutnih skupnosti, na primer sočutnih šol?

Taka odločitev v trenutku že pomeni preseganje običajnih dogodkov, kot so ti, ki smo jim priča zadnje dni. Običajni dogodki namreč zajemajo pogovore, srečanja, komuniciranje, oglede umetniških izdelkov, razprave, debate, kritične analize nasilnih pojavov v družbi, predavanja, zlasti pa obilico ugotovitev, kdo vse je kriv za nasilje, kdo je premalo storil za njegovo zmanjševanje, in nasvetov, kaj storiti v prihodnosti, da bo nasilnih dogodkov še manj.

Nasveti že po definiciji ne pomagajo dosti in iz vseh teh dogodkov ne sledi preoblikovanje skupnosti, v katerih živimo. Navadno pomenijo le več istega ali dodajanje nečesa novega k obstoječemu stanju. Ne moremo pa govoriti o resnem preoblikovanju skupnosti. Do naslednjega tragičnega dogodka bo zato večina ljudi pozabila na vse skupaj, se vrnila v stare rutinske tirnice življenja, potem pa se bo odziv na nov dogodek bolj ali manj ponovil v znanih in preverjenih oblikah – tudi v teh, ki so sicer neučinkovite, kot so na primer ponujanje nasvetov ali abstraktna in težko razumljiva predavanja.

Učim o trpljenju in prenehanju trpljenja, pravi Buda. To je rdeča nit knjige Sočutna šola. Kdor se je voljan učiti o trpljenju in prenehanju trpljenja, že prepoznava v sebi željo po spremembi, preoblikovanju, zmanjševanju trpljenja, po novem oblikovanju sočutnih skupnosti. Ne le po pogovorih, analizah, diskusijah in predavanjih, pospremljenih s kakšno delavnico in začinjenih z modrimi nasveti, temveč po dejavnem oblikovanju skupnosti.

Zlasti pa to pomeni skupno oblikovanje, ki sega daleč onkraj sodobnega kulta individualizma in kulture narcizma.