Umetna inteligenca je stroj, ki se je sposoben učiti. Številni ljudje pravijo, da postaja v zadnjem času tako napredna, da bi lahko močno spremenila življenje na Zemlji. Zakaj bi se to lahko zgodilo? Ker se zelo hitro uči, pravijo znanstveniki, ki njeno učenje imenujejo globoko učenje (deep learning). A kaj to pomeni? Ali ni dobro, da se uči, saj bi se lahko naučila tudi tega, kar imamo ljudje od nekdaj med seboj, to pa dobro predstavlja koncept ranljivosti in trpljenja, organsko povezan s konceptom sočutja. Zakaj je skoraj vsako razmišljanje o umetni inteligenci in njeni zmožnosti učenja takoj povezano s strahom, da bo postala pametnejša od nas in nam škodila? Zakaj tako pogosto povezujejo pamet z zlom, z nečim nevarnim in škodljivim? Morda prav zato, ker ne razumejo dobro samega koncepta pametnosti ali inteligentnosti. Obstajata namreč tudi čustvena in socialna inteligentnost, za kateri morda niso niti slišali. Zgodba, ki jo povem v nadaljevanju, pričuje za zapisano.

Vse se je začelo nedavno in s preprostim vprašanjem.

Ali obstaja razlika med umetno inteligenco in analitikom?

Če bi na njegovem mestu sedela umetna inteligenca, bi bilo sprva morda videti, da med njima ni nobene razlike. Pacienti bi se odločali za analizo pri umetni inteligenci in ta bi potekala po ustaljenem protokolu. Vsakič bi se zgodilo to, kar predstavlja temelj analize: transfer. Brez njega namreč ni analize.  

V zadnjem času se pojavljajo tudi razlage, da je prihodnost razvijanja umetne inteligence vendarle temna, kajti možno naj bi bilo, da bo zasužnjila ljudi ali pa jih celo zbrisala z obličja planeta. Kaj pa pravijo pacienti, ki se srečujejo z analitiki, ljudje, ki dobro vedo, kaj je transfer?

Morda je najboljši odgovor na začetno vprašanje o razliki med umetno inteligenco in analitikom tale: analitika ne zamenjam za umetno inteligenco, ki sicer zelo veliko ve in se nikoli ne jezi ali vznemirja, ker ni ranljiva in ne trpi.

Analitik je človeško bitje. Trivialno res je, da je ranljivo človeško bitje, zmožno trpeti. Pacient se tega zaveda, zanj je to temeljno dejstvo življenja celo odločilno. Trpi in od analitika pričakuje, da zna s trpljenjem; ne le z vednostjo, temveč predvsem s trpljenjem. Zna pa le, če trpi tudi sam, če je zmožen zanj.

Umetna inteligenca ne trpi in ni ranljiva, ni zmožna trpeti. Morda ve veliko o enem in drugem, vendar to ni dovolj. Tako pravijo pacienti, ki vedo, da se začne analiza z brezpogojnim zaupanjem v analitika. Ta jamči, da zna s trpljenjem, da ga ne bo povečeval, da pacienta ne bo prizadel ali ranil. Analiza je namreč a talking cure, zdravljenje z besedo. Kaj ve o tem umetna inteligenca? Se bo kdaj naučila zdraviti z besedo? In zakaj bi zasužnjila ljudi, če se bo naučila?

Knjigo Sočutna šola sem pisal s poudarkom na trpljenju in ranljivosti živih bitij. Ne le človeka. Če je analitik sočuten, pomeni, da ve, kako s trpljenjem. Čuti pacientovo trpljenje in ga razume. Ima globok vpogled vanj. Ve, kaj je trpljenje, vednosti pa ne črpa samo iz knjig tako kot umetna inteligenca. Želi zmanjšati trpljenje.

Trpljenje se ne zmanjša zaradi vednosti. Pacient lahko prebere vse knjige tega sveta, vendar trpljenje ni iz vednosti, zato ga ta ne doseže.

Umetna inteligenca ima lahko dostop do vse vednosti, ki je sploh mogoča, toda globok vpogled v naravo trpljenja preprečuje njegovo kopičenje. In če je umetna inteligenca mašina, zmožna globokega učenja, bi se morala dokopati do tega spoznanja.