Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti je izšla. V njej zagovarjam klasično idejo dobrega, in sicer tako, da se najprej upiram sodobni dolžnosti ljudi, da dobro živijo. Seveda se zdi, da je tak zagovor neracionalen in čudaški, morda celo zmešan, vendar imam za svoj upor dobre razloge oziroma argumente, na kritične pripombe pa sem tudi že dolgo navajen in me njihova neracionalnost ne vznemirja.

Prvo poglavje knjige ima zato naslov Ataraksija. Ataraksija pomeni osvobojenost. Pomeni, da je človek osvobojen zaskrbljenosti. Sodobna dolžnost, da dobro živi, je polna zaskrbljenosti, zato nenehno preverja podatke na pametnih napravah, s katerimi beleži, kako dobro ali slabo mu gre. Zaskrbljenosti glede zdravja, telesne postave in njene oblike, lepote in načinov prehranjevanja se pridružujejo zaskrbljenost glede prihodnosti, čustvena vznemirjenost, stres in vse večje zahteve po produktivnem življenju. Ataraksija je nekaj popolnoma drugega.

Drugo poglavje knjige ima naslov Prva čuječa lekcija o(b) polni skodelici. To je temeljna, začetna, osnovna lekcija o učenju sočutja. Človek namreč lahko živi le ob podpori in s podporo drugih ljudi, drugih živih bitij. In da bi se naravnal k njim, natanko v smislu Kantovega Naj bo drugi človek vselej tvoj cilj, nikdar sredstvo, se mora najprej znebiti nepotrebne navlake, bremen, ki jih nosi s seboj in na katera je navajen. Polno skodelico mora najprej izprazniti. Nihče se ne more poučiti o sočutju, poučiti pa se je treba, čeprav je sočutje del naše narave, če ne izprazni skodelice. To zlasti pomeni, da se odreče tako privlačnim mnenjem, nerazumnim prepričanjem, dogmam, klišejem, puhlicam, vraževerju, predvsem pa morda še privlačnejšim teorijam zarote.       

Tretje poglavje nosi naslov Prebujanje vase oziroma vstop. Zopet se zdi nenavadno, da je treba govoriti o tem, ker se zdi, da so že vsi ljudje prebujeni, povrh pa še razsvetljeni. Le da niso. Prav zato pogosto zgolj živijo drame lastnega življenja, namesto da bi zanje pričevali.

In mladi, ki vsak dan prestopajo šolske prage ter sedijo dolge ure pri miru v učilnicah, še vedno prepričujejo zlasti o pomenu znanja, ki ga nanje prenašajo učitelji. In če kak trinajstletnik načrtno postreli nekaj sošolcev in sošolk, se v hipu vname debata o dogodku, modreci z vseh koncev ponudijo ustrezne in časom primerne razlage, dodajo na koncu, da bi bilo morda treba kaj spremeniti ne le v šolah, temveč tudi v družbi kot celoti, vse skupaj pa kmalu utone v pozabo. Korenite spremembe družbenega življenja kajpak niso mogoče, korenitih sprememb šolskega sistema se takisto ne bi lotili, ker je obstoječi še kar dober, o sočutju pa tudi ni treba izgubljati besed, saj ga večina ljudi premore vsaj za naprstnik.    

V naslednjem poglavju se podrobneje posvetim sodobni dolžnosti po dobrem življenju. Danes je to nevprašljiva dolžnost, da človek dobro živi in je dobro (well). Prepričujejo ga, da ima na voljo vse, kar potrebuje za tako življenje, zato bi bilo nemoralno in neetično, če jih ne bi izkoristil, sledil svojim sanjam in na koncu uspel v življenju.

Le da so zadeve precej zapletenejše in zahtevnejše. Knjiga ima zato nadaljevanje, dolgo nekaj več kot 300 strani.