Danes se pričenja letošnja splošna matura, in sicer s pisanjem eseja iz maternega jezika. Njegov naslov je Ženska na odru sveta. Prav bi bilo, da bi imeli dijaki in dijakinje na izbiro še eno temo z naslovom Moški na odru sveta.

Pripoved o Antigoni, tudi o Nori in še kaki drugi ženski, je prav gotovo presenetljiva, presunljiva in vredna vedno novega razmisleka. Zgodba o neverjetno odločni in pogumni deklici, ki se ne boji gospodarja, svojega kralja namreč, navdihuje že tisočletja, obenem pa vznemirja, saj je izjemno težko dojeti, zakaj vztraja v svoji drži in zahtevi po spoštljivem odnosu do brata Polinejka, ki ga je treba po njenem prepričanju, pri tem se sklicuje na bogove, ki so kajpak od nekdaj, pokopati. Zdravi razum namreč pravi, da bi bilo za vse bolje, če bi kralj Kreon in državljanka Antigona sedla za pogajalsko mizo, si privoščila kavo ali čaj, sprejela kompromis, se nekako dogovorila, da spremenijo državni zakon ali pa najdejo skupaj kako drugo rešitev iz zagate, v kateri so se znašli.

Nič od tega se ne zgodi, Kreon trmasto vztraja pri svojem, Antigona enako ali še bolj trmasto pri svojem, na koncu izgubijo vsi, Polinejk pa je tako ali tako že mrtev.

Česa se torej še lahko naučimo iz antične zgodbe? Da je treba znati s pomočjo konstruktivnih dialogov sklepati kompromise, odstopati od svojih prepričanj, ko je to razumno, in iskati nove rešitve problemov? Vprašanje je, če je na tem res kaj novega, saj že dolgo vemo, da je v življenju težko in včasih nemogoče pokončno stati na odru sveta in vztrajati pri nečem – na primer pri resnici. Mara svet zanjo?

Zahteva po resnici sveta, vztrajanje v drži, ki jo imenuje Alain Badiou zvestoba postdogodkovnim učinkom ali posledicam, nima tako rekoč nikakršnega odmeva v javnosti. Javnost je ne pozna, ne prepozna in se zanjo posledično ne zmeni. Vseeno ji je.

Bi lahko rekli, da vztraja ruski predsednik Putin na odru sveta? Seveda bi. Vztraja v drži, ki je slaba za vse, saj je destruktivna. Torej je slaba celo zanj. Kaj se dogaja?

Putin je vsekakor moški. Za koga je celo ultimativni moški, čvrst možakar načel, pri katerih vztraja in ga ne zanimajo posledice vztrajanja, te pa niso nič drugega kot čisto uničevanje in propadanje, smrt in trpljenje.

Čisto nekaj drugega pa je vztrajanje v drži, ki jo zagovarja Alain Badiou. To je vztrajanje pri kreaciji, stvaritvi, kajti resnica je natanko to. Je vztrajanje pri posebni stvaritvi, ki je sprva ne razumemo, zato jo je tako težko sprejeti. Badiou zato ugotavlja, da je resnica stvaritev zunaj znanja. Ni iz reda znanja, na katerega smo navajeni, ni enačba ali trditev. Je dogodek, nekaj novega.

Kot dogodek je neizrekljiva, ni je mogoče ubesediti. Ko nastane, ni besednjaka, s katerim bi jo opisali, orisali ali ubesedili. Ničesar ne predstavlja, ničesar ne reprezentira. Pravzaprav je za ljudi nekaj nerazumljivega, nedoločljivega, neznanega, tujega. Ne morejo je prepoznati, ker uporabljajo besednjak, v katerem nima nobene funkcije, nima kraja, nima vloge. Nastane in vztraja zunaj njega.

Ljudje se praviloma na resnico kot dogodek odzovejo tako, da dogodek ignorirajo ali pa skušajo zmanjšati njegov pomen, da bi bilo videti, kot da se ni zgodilo nič posebnega.

Zaradi resnice kot dogodka nastajajo nove ideje, nastajajo nove prakse, na primer prakse skupnega življenja v sočutni skupnosti, nastajajo novi odnosi, nastajajo novi svetovi.

Vse to nastane, vendar le, če se ljudje odločijo za zvestobo dogodku, če ga poimenujejo in raziskujejo njegove učinke oziroma posledice. Če tega ne naredijo, ni dogodka, ni posledic, vse je po starem, nič se ni zgodilo, oder sveta je dolgočasno ujet v iste rutine, ki se ponavljajo že dolgo časa, čeprav so nekatere od njih uničevalne, nevarne, strupene ali pa vsaj neprijazne, neprijetne, kaznovalne in neracionalne.