Knjiga ima naslov Jean-Luc Nancy among the Philosophers (Irving Goh (ured.), Fordham University Press, 2023). Berem jo z velikim užitkom in zelo počasi, ker je zahtevna. To je knjiga o vračanju na začetek, k Descartesu in njegovemu odkritju, za katerega se zdi, da ga spontano razume vsak človek: mislim, torej sem. Ugotavljam, da je zadeva veliko zapletenejše, kot se zdi, in zahtevnejša za razumevanje, kot bi morda želeli. Začetek torej.

Jean-Luc Nancy je pomembno »prispeval« k pisanju moje knjige z naslovom Komunizem. Tega sicer ne more vedeti, njegov prispevek pa je bil nujen. Bil je celo neizogiben, kajti njegovo razumevanje svobode, ki temelji na natančnem branju Descartesa, je začrtalo koordinate ne le vsakdanjega razumevanja svobode, ki na svobodnih trgih največkrat odmeva kot svobodno izbiranje med blagom, temveč tudi razumevanja človeške eksistence kot nenehnega gibanja. Komunizma zato nisem razumel kot posebno družbeno stanje, ki nasledi kapitalizem, temveč kot proces, v katerem so ljudje odprti do odpiranja, zaradi česar je ta proces sploh mogoč. Odpiranje je svobodno, zato razumem svobodo kot odpiranje, ne pa kot izbiranje med tem ali onim objektom.

Svoboda obstaja v vsakem trenutku, torej tudi v kapitalizmu, a njen obstoj nikoli ni povsem enak, zaključi Nancy.

Prvo poglavje knjige ima naslov The Iterative Cogito, or the Sum of Each and Every Time (Reading Descartes with Jean-Luc Nancy); napisal ga je Georges Van Den Abbeele. Napišem kratek komentar, ker se mi zdi nujno, da to naredim. Napišem ga kot dodatek h knjigi Komunizem.

Začetno razmišljanje je zelo preprosto: svet je skupnost. A to ni trivialna ugotovitev, s katero se je mogoče zlahka strinjati, je zgolj preprosta. Skupnost ni organska celota, saj zadošča, da je odprta, kajti vselej smo že skupaj, smo v svetu, skupaj z drugimi, to pa pomeni, da organske skupnosti niti ne potrebujemo.

V skupnosti nič ne miruje, nujni so prehodi, nujno je prehajanje, minevanje. V tem spoznanju ni ničesar tragičnega, še depresivnega ne. Minevanje nam je skupno; skupaj smo v minevanju. Vse to pa ima daljnosežne posledice in učinke, ki so nam kot družbenim bitjem lahko v korist.

V korist nam je, da smo skupaj, da se znamo učiti skrbeti drug za drugega. Knjiga Komunizem ima zato smiselno nadaljevanje z naslovom Sočutna šola, ki izide te dni.

V vsakem človeku, v njegovi eksistenci je poleg zmožnosti za življenje v skupnosti še nekaj. Je skrivnost. Skupno nam je, da je v vsakem človeku skrivnost, toda vsakdo ima posebno, drugačno skrivnost, ki je ni mogoče ubesediti in jo prav zato nenehno skušamo ubesediti. Skrivnost je neubesedljiva, je neubesedljivost naše eksistence in zavesti o njej.

Vsakdo je singularnost, kot je pokazal Freud, zato je psihoanaliza kot vsakokratno razumevanje singularnosti eksistence daleč onkraj zdravljenja ljudi ali njihovega normaliziranja. Psihoanaliza je za obstajanje človeških bitij v strogem pomenu besede. Kaj to pomeni?

Ko Descartes zapiše ego sum, je že jasno, da vsaj slutimo, kaj vse pomeni, če rečemo, da obstajamo, da zgolj obstajamo, da je povsem dovolj, da obstajamo.

Descartes je razmišljanje o obstoju jaza privedel do skrajnega roba, zato se je nujno zastavilo tudi vprašanje, ali mora ego res razmišljati, da bi bil. Obstoj je namreč diferenciranje, ustvarjanje razlike, novih prostorov. Kot ego ne morem biti ali obstajati brez prekinitev.

Torej je morda nujno spoznanje, da bivanje že je prekinjanje. Ego ni sklenjena množica takih prekinitev; ne more se dopolniti. Ne obstaja Celota vseh prekinitev. Taka je njegova usoda, ki jo deli z vsakim drugim človekom.

Človek je svoboden zaradi opisane nezmožnosti in neubesedljivosti skrivnosti. Z vsakim drugim človekom deli to svobodo. Deli skrivnost. Ko se torej naslavlja na drugega človeka, se ne naslavlja nanj kot na znanca, nekoga, ki ga bolj ali manj pozna, temveč se bistveno naslavlja na njegovo skrivnost. Včasih imajo zato ljudje radi poglobljene pogovore o sebi in lastni eksistenci. Privlači jih skrivnost. Privlači jih prav zato, ker je neubesedljiva.

Zaradi skrivnosti človeka ni mogoče skrčiti na delovno silo z vrednostjo, ki jo določa trg. Od tu do Marxovega ideala, da je bistvo človeštva proizvodnja počlovečenega ali humaniziranega sveta, ni več daleč. In šele v takem svetu lahko govorimo o veselju ali zadovoljstvu nad proizvodnjo – sveta.

Danes pa je človeštvo še vse preveč odprto do zaprtosti sveta.