Najprej si ogledava čudovit film z naslovom Neskončna nevihta (Infinite Storm, Malgorzata Szumowska, Michal Englert, 2022). Kmalu po začetku filma vidimo izjemno metaforo, ko skuša Pam (Naomi Watts) prepričati Johna (Billy Howle), naj gre skupaj z njo v dolino, čeprav je očitno, da hoče zmrzniti oziroma umreti na vrhu gore, kjer divja snežno neurje, ker se je tako odločil. Dejansko gre za metaforo, saj je vsakdanje življenje pogosto kot nevihta v mrzlem okolju, v katerem nimamo prav velike želje vztrajati. Pam nima dobesedno nobenega vzvoda v rokah, da prepriča Johna, naj gre z njo, naj ne zmrzne v ledenem objemu gore. Pa vendar ji uspe. Kako je to mogoče?

Kot v analizi. Nihče ne more prepričati človeka, naj leže na kavč. Preprosto ga ne more. Bodoči sogovorec se odloči ali pa se ne odloči za analizo. Na tem je nekaj skoraj magičnega, celo čudežnega in dobesedno neverjetnega. Zakaj bi namreč šel človek v analizo k popolnemu tujcu in se začel z njim pogovarjati o temeljnih vprašanjih življenja, ki ga mučijo in mu ne dajo miru, nanja pa sam ne zna odgovoriti? Zakaj bi se pogovarjal z drugim človekom, ki ga ne pozna in ne ve o njem tako rekoč ničesar? Zakaj bi mu zaupal? Zakaj bi verjel, da besede lahko zdravijo? 

Pa vendar je vse to mogoče.

Ali ni na tem nekaj tveganega, morda celo nevarnega? Iz vsakdanjih izkušenj namreč vemo, da besede pogosto ravno ne zdravijo, temveč ranijo in poškodujejo. Vemo, da nas drugi ljudje mimogrede ranijo, prizadenejo, ponižajo, nas poškodujejo. Seveda, nikoli niso zli in nimajo zlih namenov, ne poškodujejo nas namenoma. A vendar nas. In sami po podobnih scenarijih poškodujemo druge. Zakaj bi si torej zaupali, saj je bolj verjetno, da nas bo drugi prej ali slej prizadel, pustil na cedilu, nas izdal, nam morda celo zabodel nož v hrbet?

John vendarle kot po čudežu posluša Pam, pusti se ji voditi in skupaj se odpravita z gore. S tem se, ne da bi to vedela, njuni življenji že radikalno spreminjata. Eden spremeni življenje drugemu, drugi pa prvemu. Čudežno naključno srečanje.

Vsak od njiju je bil v življenju zelo prizadet, Pam je tragično izgubila hčerki, John je izgubil ljubljeno osebo, pa vendar je še dovolj časa za spremembo, za obrat, kakršen je tisti z začetka filma, ko reče Pam Johnu, da morata iti v drugo smer, ne v tisto, v katero se je namenil.

Zjutraj se pogovarjamo o filmu. In o sebi, o nas, o tem, kar imamo med seboj. O zaupanju in eksistencialnih vprašanjih, o vrednosti človeškega bitja, o potrjevanju vrednosti, o tem, da človek ne rabi biti uspešen in bogat in slaven, da bi bil vreden, ker je vreden že ves čas.

In se pogovarjamo, kako potrjevati vrednost drugega človeka, in o tem, kako drugi ljudje potrjujejo ali ne potrjujejo nas.

Ker potrjevanje potrebujemo prav vsi. V resnici je vse skupaj zelo preprosto.

Zakaj je potem toliko ljudi, ki pravijo, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali? Zakaj je toliko neviht in mraza in ledenega vetra in se včasih zdi, da ne enega ne drugega ne bo nikoli konec?