Človeško življenje lahko razdelimo na 12-letna obdobja. Prvih 12 let si otrok. Nato si do 24. leta hormonska bomba. Po 36. se začneš zaznavno starati. Okoli 48. padeš v meno in krizo srednjih let. Pri 60-ih ti je vsak tehnološki napredek odveč, družbeni pa neumen. Do 72. te izpolnjujejo reči, za katere prej nisi imel časa. Potem se svet, v katerem imaš željo in voljo sodelovati, nezadržno oži. Od 84. boljkone čakaš na konec in upaš, da ne bo preveč bolelo. Pri 96. se nehaš boriti s tem, da se do tebe vedejo kot do otroka, ki ne sme imeti lastne volje, ker to ni dobro zanj. Pri 108-ih pa si – če je vse po sreči – že nekaj let mrtev.

Mrtev si lahko že prej. Večino zgodovine je polovica ljudi umrla v otroštvu, ostali pa med 30. in 60. letom starosti (vir). Kar je nekako smiselno. Pri 24-ih telo neha rasti in takoj zatem se začne starati. Stara se in je vedno manj uporabno, dokler ne umremo. Staranje smo se naučili podaljšati za desetletja. Vrhunca telesnih in duševnih sposobnosti pri 24-ih pa nismo premaknili niti za leto. Premaknili smo zgolj čas, ko nam je omogočeno, da te sposobnosti razvijemo in uporabimo v korist družbe …

Če bi upoštevali človeško naravo, bi morali biti pri 24-ih na vrhuncu svoje poklicne poti. Ker je ne upoštevamo, smo pri 24-ih za družbo otroci, nezreli in nevredni, da bi opravljali zahtevno in odgovorno delo. Študentje se v tej starosti pogajajo za temo diplomske naloge (in zavoljo ljubega miru praviloma izberejo temo po želji profesorja), neštudentje pa so po letih dela preko napotnic, dela na črno, pripravništev in pogodb lahko veseli, če jim je uspelo najti kakršnokoli službo za nedoločen čas.

Edini poklic, ki se še odvija v skladu s človeško naravo, je poklic športnika. Tukaj so stvari jasne. Pri 12-ih si duševno in telesno zrel za red, odrekanje, napore, osredotočanje, sproščanje, načrtovanje, usklajevanje z ekipo in čitanje igre. Če nisi pri 12-ih, ne boš nikoli. Ko te zgrabi puberteta, boš kvečjemu slabši. Pri 15-ih si se zmožen enakovredno kosati s člani – torej z odraslimi. Če nisi, ne boš nikoli vrhunski športnik. Kar se tiče športa, si pri 12-ih polnoleten, pri 15-ih pa odrasel. Pri 24-ih si na vrhuncu kariere. Če imaš nesrečo, da si v klubu, ki ti ne da možnosti, si zapravil svoje najboljše leto. Do 30. leta boš – če te ne bodo pestile poškodbe – lahko tekmoval na tej ravni. Izkušnje in poslušanje telesa bodo izničili pešanje. Po 30. letu bo vedno težje, po 36. pa boš prešel tekmovanja na nižji ravni ali zaključil kariero. Vrhunce kariere v tej starosti dosežejo le nekateri vzdržljivostni športniki – pri katerih so izkušnje in poslušanje telesa vse.

Tudi tekmovalci v računalniških igrah po 24. letu redko zmagujejo. Prsti so počasnejši in možgani niso več tako osredotočeni. Bogastvo izkušenj jim nič ne pomaga. Stari so, in 15-letni 'zelenci' jih gladko povozijo.

Zdaj pa si poglejmo poklicno pot kirurga! Ko športnik pri 24-ih velja za zrelega in izkušenega, ko prevzema odgovornost, ko mlajši sotekmovalci vpijajo vsako njegovo besedo in potezo, je kirurg še otrok, vsaj 2 leti oddaljen od začetka specializacije, po kateri bo zelenec, vajenec. 'Kapetanski trak' si pri operaciji prvič nadene v starosti, ko skoraj vsi vrhunski športniki že zaključijo svojo tekmovalno pot na najvišji ravni.

Kot športniki in trenerji tudi zdravniki vedo, da si pri 24-ih telesno in duševno najboljši. Zakaj torej nimamo 24-letnih kirurgov? Še huje: zakaj nimamo 24-letnih izkušenih kirurgov? So operacije res tako zahtevne, da je za katerokoli od njih potrebno imeti v glavi količino podatkov, ki je niti najpametnejši možgani ne morejo zaobjeti v manj kot četrt stoletja guljenja? Ali imajo 40-60-letni možgani kakšno čudežno sposobnost, ki je možgani pod 30 let nimajo? Obstaja karkoli, česar pri 24-ih še nisi zmožen razumeti? …

Obstaja karkoli, česar nisi zmožen razumeti pri 12-ih, ampak šele kasneje? Odgovor je »ne«. Česar nisi zmožen razumeti pri 12-ih, ne boš zmožen razumeti nikoli. Kaj pa, če je za razumevanje potrebno predznanje? Se pač prebiješ skozenj. Da bi razumel eno fizikalno zakonitost, ti ni treba imeti diplome iz fizike. Zadostuje nekaj ur ali dni poglabljanja v vire ali zgolj priljuden sogovornik, ki to zakonitost razume.

Isto velja za zdravstvo. Da bi razumel katerokoli operacijo, ti ni treba imeti diplome iz medicine. Da bi si zapomnil njen potek in protokole ravnanja, kadar gre kaj narobe, moraš biti večkrat zraven. Vseeno je, ali si večkrat zraven med 14. in 17. ali med 27. in 30. letom starosti. Pravzaprav ni vseeno: če imaš pri 17-ih dovolj znanja in izkušenj, da lahko to operacijo izvedeš, jo boš okoli 24. leta starosti izvajal bolje, kot bi jo kadarkoli kasneje.

Zakaj starci vladajo svetu? Ker so svoja najboljša leta zapravili v šoli ali v neizpolnjujočih službah, ki niso imele nobene veze z njihovim znanjem, sposobnostmi in poklicem. Sodelavci so jih izkoriščali in se iz njih norčevali, obenem pa so se trudili ustvariti dom in družino. Če so hoteli delati nekaj izpolnjujočega, smiselnega ali vsaj donosnega, so bili prisiljeni zanemariti družino. Ko so končno zajahali konja, so bili že odtujeni od otrok in partnerjev, kronično neprespani, zdelani in – stari. Tehnologija in družba sta se razvili na način, ki jim je tuj … In nato dobijo v roke 24-letnike z iskricami v očeh, polne zamisli in sanj o prihodnosti – ki jih spominjajo na čas, ko bi morali sami biti na konju, pa so bili pod kopiti. In nato te 24-letnike pohodijo, da ugasne žar v njih, da se jim zamisli razbijejo in da sanje izpuhtijo.

Vse, kar ti starci imajo, je vodilni položaj, ki mu sledita upokojitev in smrt. Zato se ga tako oklepajo. Če bi od sebe lahko dali najboljše takrat, ko so bili najboljši, bi se počutil izpolnjene in bi mladcem z veseljem odstopili prostor. Poznate kakšnega vrhunskega športnika, ki se ne bi veselil dosežkov svojih naslednikov – tudi ko ga presežejo? …

Zamislimo si družbo, kjer bi se do 12. leta šolali, do 15. specializirali, do 18. postali mojstri, do 30. delali, se ob delu izobrazili in postali trenerji, učitelji, šefi, ravnatelji, direktorji, predsedniki … Pri 48. bi te položaje zapustili in postali svetovalci, mentorji, odposlanci, diplomati … – strici in tete v ozadju, ki ne vlečejo niti, ampak vedo, kje so napeljane.

Je bolje imeti na vodilnih položajih starce, ki se obnašajo kot otroci, ali 'otroke', ki se obnašajo vsaj svojim letom primerno?