Knjiga z naslovom Emotional Intelligence: Reaching Escape Velocity in the Digital Era (Rajagopalan Purushothaman, SAGE, 2021) je zelo zanimiva že zaradi naslova. Čustvena inteligentnost v obdobju, ko postaja svet vse bolj digitaliziran, je lahko bodisi vse bolj zastarela in nepomembna, saj digitalnim napravam težko pripisujemo čustveno inteligentnost, ali pa je radikalna in bo vse pomembnejša. Če je zastarela že sedaj, lahko postane predmet zgodovinskega raziskovanja in spraševanja, zakaj je bila nekoč pomembna – če je sploh bila. Če je radikalna, bodo potrebna nova razmišljanja, zakaj je potreba ljudi po samozavedanju, samoregulaciji, samomotivaciji, empatiji in socialnih veščinah onkraj potreb, na katere smo sicer navajeni in celo pričakujemo, da nam jih bodo pomagale digitalne naprave zadovoljevati. Mindfulness ali čuječnost kot pomembna razsežnost čustveno inteligentnih ljudi kajpak lahko podpira sočutje in krepi rezilientnost ljudi, toda prav zato se moramo vprašati, ali si vsega tega zares želimo, kajti nobene nujnosti ni, da je pobeg iz vsakdanje realnosti, v kateri se kopičijo obljube o vseživljenjskem zdravju, dobrih odnosih, poklicnem in osebnem uspehu ter sreči vsakega posameznika in vsake posameznice, smiseln in vreden tveganja. Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti, ki izide te dni, je tako morda povsem odveč, še preden je prišla iz tiskarne. Vtis je namreč, da sočutnih skupnosti bodisi ne potrebujemo bodisi bodo nastajale po nujnosti, ki ji ritem že sedaj narekujeta umetna inteligenca in posodobljena digitalizacija sveta, v prihodnosti pa ga bosta narekovali še bolj.

Sočutna šola je knjiga o človeku kot družbeni živali. Ni pa knjiga o pomembnosti sočutja za uspeh v sodobnem svetu – preprosto ni. Pravzaprav je nasprotno: več robotov in digitalnih naprav, več umetne inteligence pomembno vpliva na to, kar imajo lahko ljudje med seboj. In kje je zapisano, da bo prihodnost zavezana vzgajanju čustveno inteligentnih generacij? Kje piše, da se bo kapitalizem nujno spreminjal tako, da bo izobraževalni sistem sledil zahtevam po zapolnjevanju praznine, ki jo sicer ustvarja že zelo dolgo časa, saj je prenašanje znanja dokazano neučinkovito, medtem ko je razvijanje socialne in čustvene inteligentnosti mladih ljudi v šolah še vedno le pobožna želja ali pa je v celoti prezrto? Učni ekosistemi v delovnih organizacijah in na neodvisnih učnih platformah prav tako ne bodo zapolnili praznine, ki jo ustvarja formalni izobraževalni sistem, kajti vse preveč so podrejeni profitabilnosti kapitala in zahtevam po učinkoviti delovni sili, ki že sedaj veliko časa preživi z digitalnimi napravami, medtem ko so medsebojni odnosi pogosto zgolj najrazličnejše oblike odtujenosti, brezbrižnosti, individualizma in narcizma.

Osamljena množica, tak je tudi naslov kultne knjige (The Lonely Crowd, 1950), ki so jo napisali David Riesman, Nathan Glazer in Reuel Denney, je zato danes aktualnejša tema, kot je bila takoj po drugi svetovni vojni.

ChatGPT mi je prijazno priznal, da sicer nima osebnega mnenja ali občutka o knjigi Osamljena množica, vprašal sem ga namreč prav po tem, ker je pač umetna inteligenca, je pa dodal, da je knjiga doslej sprožila veliko razprav o naravi sodobne družbe in učinkih družbenega konformizma na posameznike.

Nemogoče je kar zamahniti z roko in reči, da bodo taki učinki vse manjši; bolj verjetno je, da bodo vse večji, kajti ironija je, da smo v digitalnih prostorih na poti velikega napredka, a žal tudi na poti v osebno izolacijo v sicer nagnetenem svetu (crowded world). Čas, ki so ga prejšnje generacije ljudi porabile za razvijanje smiselnih (meaningful) interakcij z ljudmi, kultiviranje intimnosti in močnih odnosov, danes ugrabljajo plenilski družbeni mediji. Bolj smo povezani z napravami kakor pa drug z drugim (Purushothaman, str. 3).

Čustvena inteligentnost, katere najmočnejši temelj in steber hkrati je sočutje, je tuja umetni inteligenci, toda ljudje, povezani z napravami, bodo morda hoteli takih povezav še več, medtem ko bodo rezilientni medsebojni odnosi vse bolj le še spomin na obdobje pred trenutkom, ko je Železna lady prostodušno vzkliknila, da družba pač ne obstaja, številni ljudje pa so ji navdušeno prikimali in jo nato dolgo časa podpirali pri oblastnem uresničevanju te ideje v praksi.

V prihodnosti bo takega uresničevanja vse več. Kako naj sicer razumemo novorek Svetovnega gospodarskega foruma: Spretnosti na zahtevo po letu 2020 bodo zapleteno reševanje problemov, kritično razmišljanje, ustvarjalnost, upravljanje ljudi, usklajevanje z drugimi, čustvena inteligenca, presojanje in odločanje, usmerjenost k storitvam, pogajanja in kognitivna prožnost (cit. po prav tam).

Sveta preproščina. Oziroma: kot da ljudje nismo več družbena bitja.