Deloval ni le kot psihiater ali kot strokovnjak za duševne motnje. Je to dejstvo pomembno? Je, če ga razumemo v okviru, v katerem je deloval. Deloval je v svetu, v katerem so ključna vprašanja o smiselnosti človeških eksistenc neposredno prepletena z vprašanji o alternativnem družbenem življenju in ukinjanju liberalnega individualizma, ki ga najbolje ponazarja sodobni kult individualizma. Ali živi vsak psihiater v takem svetu? Ne živi. Zakaj ne živi? Ker svetovi, v katerih živimo, niso le empirični, temveč so predvsem simbolni. In ne živijo vsi ljudje v istih simbolnih svetovih; živijo v različnih.

Fanon je bil psihiater, ki je pisal in razmišljal o poeziji, psihologiji, politični teoriji, filozofiji. Kot psihiater zlasti ni klinično obravnaval ljudi v moderno opremljenih pisarnah, temveč jim je prisluhnil na terenu, kar je nekaj drugega. Vedel je, kako pomembno vlogo imajo v sodobnem življenju ljudje, ki zavestno ali nezavedno ohranjajo razmerja moči, zaradi katerih številni drugi ljudje trpijo. Obravnavanje posameznikov in posameznic, za katere velja, da obravnavo nujno potrebujejo, je dejavnik, ki ga zato ne smemo prezreti ali obravnavati kot nevtralno dejstvo. Trpljenje sveta se namreč ne bo zmanjšalo zaradi menedžerskih tehnokratov, samopromocijskih intelektualcev in »altruističnih« filantropov, je vztrajal Fanon. Zmanjšalo se bo le, če bomo ustvarili, izumili načine, kako spreminjati družbena razmerja moči. Trgovci s strukturnim družbenim nasiljem seveda ne želijo spreminjati razmerij moči, sredinski politični zmerneži, ki skrbijo za svoje interese in kvečjemu še za interese lastne politične stranke, takisto ne. Zlasti pa sveta ne spreminjamo s terapijami.

Frantz Fanon je zame že dolgo eden tistih redkih ljudi, ki se ne bojijo revolucije in obenem natanko vedo, kaj revolucija sploh je, kaj naj bi bila. Fanon: revolucija je boj za človeško dostojanstvo. In vse preveč je samovšečnih ljudi, ki polnijo ušesa drugih ljudi z definicijami osebnostne rasti in duhovnega razvoja, ki niso nič drugega kot puhlice in v najboljšem primeru klišeji, povzeti po nekoč zares dobrih in premišljenih zamislih ali konceptih o smiselnosti človeškega bivanja na tem planetu. 

Dostojanstvo človeških bitij ne more biti ločeno od načinov, kako se ljudje obnašajo v naravi, do vsega živega. Ne more označevati načina življenja, ki ne prenese skupnosti, skupnostne skrbi za člane in članice skupnosti, avtonomije. Medsebojni odnosi so za človeška bitja namreč sam temelj življenja – brez njih življenje preneha, celo če ga kot biološkega ohranjamo.

Samotno in včasih osamljeno reševanje samega sebe, mantra sodobnega neoliberalnega življenja, predstavlja svetilnik, ki pa je bil namerno postavljen na napačnem kraju. Namesto vključevanja ljudi v iskanje skupnih rešitev imamo tako pred seboj vse več ambicioznih posameznikov in posameznic, ki so skoraj sveto prepričani, da je kolektivna etika nesmisel in da ni nobene potrebe, da bi medsebojni odnosi temeljili na emancipatoričnih politikah, odgovornosti, tovarištvu in skupnostni skrbi, sočutju in prizadevanjih za oblikovanje sočutnih skupnosti. Ne zanima jih »dobro počutje narave« in ne zanima jih »blagostanje planeta«.

Pa vendar kapitalizma, kakršnega poznamo, v prihodnosti ne bo. Zagotovo pa bodo nastajale in obstajale sočutne skupnosti.