Številni ljudje verjamejo v astrologijo. V kaj natančno verjamejo? Verjamejo, da je astrologija duhovni obred. Ne mislijo, da zvezde in planeti in drugi objekti povsem določajo njihovo prihodnost in vedenje, trdijo pa, da je njen namen pridobivanje globljega vpogleda v sebe, v druge ljudi, v to, kar imamo ljudje med seboj. Ker je temu namenjena tudi psihoanaliza, se lahko vprašamo, ali je astrologija drugo ime za psihoanalizo; podobno se lahko vprašamo, ali je psihoanaliza morda zgolj drugo ime za astrologijo.

V torek, danes torej, imam predavanje. Njegov naslov je Travma in sprejemanje drugačnosti. To bo uvod v predgovor k obsežni temi, ki jo dobro ponazarja izvrstna knjiga z naslovom Emotional Development in Psychoanalysis, Attachment Theory and Neuroscience (Viviane Green (ured.), Brunner-Routledge, 2003). Že na začetku je jasno vsaj to, da psihoanaliza ni astrologija.

To je knjiga, ki bi osupnila celo Freuda, in sicer zaradi načina, kako sodobna znanost, zlasti nevropsihologija, evolucijska psihologija in psihobiologija, potrjuje njegova pionirska spoznanja o čustvenem razvijanju človeških bitij, bioloških in psiholoških dejavnikih, ki vplivajo nanj, zlasti pa zaradi načina, kako taista znanost potrjuje spoznanja o pomenu najzgodnejših otrokovih izkušenj, zlasti čustvenih, za oblikovanje razvijajočih se možganov (str. 4), duha in celotne osebnosti. Ali kot je rekel Freud: otrok je oče odraslega človeka. Oblikovanje in razvijanje, preoblikovanje nevronskih mrež je dokazano zelo odvisno od zgodnjih otrokovih izkušenj, ki imajo lahko dramatične posledice za njegovo kasnejše socialno in čustveno življenje.

Moja začetna ideja, s katero oblikujem prvo predavanje, je tale: Človeški odnosi oblikujejo nevronske povezave, iz katerih izhaja um (Seigal 1999, cit. po prav tam, str. 5). Bistveni, najpomembnejši so torej odnosi. A za well-being ali blagostanje niso dobri kateri koli odnosi. Daleč od tega.

Od Freuda naprej se vse bolj zavedamo pomena medsebojnih odnosov za človekov kognitivni, socialni in čustveni razvoj, za oblikovanje skupnosti in na koncu za samo preživetje. Zavedamo se, kako odločilno je, kar imamo ljudje med seboj, kako pomembno je sočutje, oblikovanje sočutnih skupnosti.

Zlasti se zavedamo, kako zelo pomembno vlogo ima v razvoju osebnosti tesnoba oziroma anksioznost. To spoznanje je pomembno zlasti takrat, ko se starši, vzgojitelji ali učitelji naslavljajo na otroke v luči sodobnih nadjazovskih zahtev po uspešnosti in celo popolnosti. Ali takrat, ko zahtevajo od otroka, da neha jokati, ali mu rečejo, da je že dovolj star, da ne joka več. Resnično, otroci se vse prevečkrat naučijo skrivati čustva, občutke in afekte, bojijo se pokazati, da so tesnobni ali anksiozni, da so vznemirjeni, da so negotovi in da ne vedo, kako naprej v življenju. Zanašanje na astrologijo pri tem ne pomaga, pomaga pa globlje razumevanje sebe in odnosov z drugimi ljudmi.

Danes vemo, da so prav tesnobna stanja, občutenje anksioznosti in negotovosti najmočnejši motivatorji, saj se skušajo ljudje zavarovati, zaščititi, najti varnost in jo ohranjati, kolikor dolgo je mogoče.

Zaščititi pa se je težko ali pa se celo ni mogoče, če so drugi ljudje še naprej nevrotični, obsesivni ali depresivni, pretirano zahtevni, jezljivi, impulzivni in celo napadalni, če je njihovo vedenje nerazumno, pretirano, hladno in odtujeno.

Kaj je daleč najboljše zdravilo zoper odtujenost, tesnobo, nemir in negotovost? Preprosta drža, preprost odnos do drugega. Na primer do otroka.

Tu sem zate, moj dragi otrok. In vedno bom.