V sedaj že kultni seriji s pomenljivim naslovom Nasledstvo (Succession) spremljamo življenje družine Roy, ki nadzoruje orjaško medijsko in zabavno podjetje ter upravlja z njim. Pravzaprav spremljamo njihove groteskne in do absurda prignane medsebojne odnose, naddoločene z biznisom, zaradi katerega so nasledniki podjetja, ki ga vodi ostareli oče, Logan Roy (Brian Cox), bolj realistični zastopniki sodobnega spektakelskega in duhovno mrtvega elitnega življenja kakor filmski liki. Ko Logan nenadoma umre, smo priča skoraj neverjetnemu uprizarjanju žalovanja, zaradi katerega bi človek z zdravim razumom pomislil, da otroci dejansko žalujejo za mrtvim očetom, vendar je obenem že očitno, da je tudi patriarhova smrt zgolj novega preračunavanja vreden detajl v tragični zgodbi iz življenja neznansko bogatih elitnih ljudi, ki preprosto ne premorejo nobene vrednote več, saj je njihova življenja v celoti pogoltnila in povsem preobrazila kapitalistična logika nesrečno bogatih ljudi, ki živijo dobesedno življenja, v katerih nimajo nobenega smisla ne razkošna jahta, ne helikopter, s katerim se prevažajo sem in tja, ne flota izjemno dragih avtomobilov, s katerimi jih prevažajo sem in tja, ne milijarde dolarjev, s katerimi razmetavajo kot s papirčki, ne korporacija, ki je v njihovi lasti. So zgolj marionete v rokah sil, ki jih ne poznajo, ne razumejo in še najmanj obvladujejo, zato je grotesken celo izraz upravljavci.

Serija Nasledstvo ustvarja okolje, v katerem se navadni smrtniki nikoli ne znajdemo, ker tja kratko malo ne moremo. Torej je tudi gledanje epizod nenavadna izkušnja, ki je sicer ne moremo dobiti. Gibljemo se namreč v zaprtem razkošnem in popolnoma odtujenem svetu elitnih ljudi, ki je tako oddaljen od naših vsakdanjih življenj, kot so od nas oddaljene galaksije, na primer Andromeda. Serija je v tej perspektivi dobesedno negledljiva, saj ne razumemo prav ničesar. Vemo sicer, da potekajo smrtonosni spopadi med nasledniki, da so v igri milijarde, da uporabljajo protagonisti žargon in novorek, ki nam je v glavnem tuj, vemo pa tudi, da ti ljudje nikoli ne izstopijo iz svojega sveta v svet, v katerem živimo vsi drugi, ki moramo vsak dan prodajati lastno delovno silo, plačevati položnice, stati v neskončno dolgih vrstah za zdravniške preglede, za katere sicer plačujemo vsak mesec obvezno in dodatno zavarovanje, najemamo kredite in jih drago odplačujemo dolga leta, gledamo dolgočasne televizijske oddaje in spremljamo prazna medijska poročila, ki so v glavnem še več žargona in puhlic o nenehni rasti vsega, zdravem življenju in obljubljenem blagostanju, ki ga ni in ni od nikoder.

Izvrstnost serije je natanko v tem, da ne pokaže resničnega kapitalističnega življenja ljudi. Njegova mizerija je namreč na plečih posameznikov in posameznic, medtem ko medijska elita služi milijarde s tem, da jih zabava in informira.

Neizmerno bogata elita, za katero je milijarda dolarjev isto, kot je za nas sto dolarjev, še veliko bolj kot bogastvo razkazuje vedenje, medsebojno komuniciranje in lastne ideje, in sicer na način, ki prerazporejanje velikanskih količin denarja navidezno bogati s pravičnostjo in z logično doslednostjo. Gledalcu se zdi povsem na mestu, da nasledniki sklepajo posle, kupujejo in prodajajo, kot se to sicer dogaja vsak dan na kateri koli tržnici tega sveta, le da so tokrat v igri milijarde. Posamezniki se zato ne bi smeli pritoževati, kajti nasledniki kolosalnega imperija imajo do njega vso pravico, v njem so zaposleni in vestno opravljajo svoje delo, ki ga pravzaprav sploh niso izbrali, saj jim pripada po nasledstveni logiki.

Vrednote, ki jim pri tem sledijo? Vrednote nimajo v tej igri nobene vloge, nobene funkcije, in jih zato tudi ni.

Serija pa nas uči še nečesa; uči nas celo bolje kot večina socioloških učbenikov. Da obstajajo na tem svetu poleg elite milijonarjev in milijarderjev še predstavniki družbenega razreda, ki sta jim njihova verodostojnost, o kateri nikakor ne dvomijo, in čustvena samodisciplina kakor zvezdi vodnici na poti k uspehu in oblikovanju skupne identitete, ki jo sicer dobro označuje izraz profesionalno-upravljavski razred (professional-managerial class).

So strokovnjaki, upravljali pa bi tudi radi. Na primer s svetom. Le da bodo končni zmagovalci čisto drugi – na primer podnebne spremembe.