Medtem ko obljublja slovenska vlada skoraj revolucionarne spremembe v delovanju zdravstvenega sistema, tako rekoč nihče ne spregovori niti besedice o zdravju ljudi onkraj ozko določenega medicinskega pogleda na človeška bitja, ki jih najprej strokovno razseka na organe in delčke, nato pa vsakega posebej diagnosticira in obravnava. Namesto da bi razvijali in širili celostni pogled na ljudi in njihova življenja, ki ga poznamo že dolgo časa, kar pomeni, da ni treba iznajti tople vode, se vsak dan bolj krepi vtis, da je vsak posameznik sam odgovoren za lastno zdravje, zato se ljudje trudijo po najboljših močeh, da bi ustregli zahtevam po zdravem življenju, s čimer podpirajo predvsem milijardno industrijo zdravja, zadovoljstva, blagostanja in sreče. A zdravje in bolezen nista tehnična izraza in ne označujeta naključnih stanj v določenem delu telesa tega ali onega osebka. Organsko sta del celotnega življenja ljudi, to pa pomeni predvsem njihove medsebojne odnose, to, kar imajo med seboj, vse, kar doživljajo, čutijo, razlagajo in interpretirajo, vse, v kar verjamejo. Zajema njihovo resnično doživljanje sveta, nanaša se na to, kar zadovoljuje njihove potrebe. In tega, kar naj bi zadovoljevalo globoke potrebe ljudi, da bi bili zares zdravi, zadovoljni, izpolnjeni in srečni, je bistveno manj, kot se zdi, zahvaljujoč propagandi, novoreku in medijskemu žargonu, ki ves čas slavi domnevno dobro življenje večine ljudi. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo tako veliko ljudi, ki se vsak dan oglašajo z željo po pogovoru o temeljnih zadevah življenja, češ da v siceršnjem komunikacijskem kapitalizmu, ki je vsepovsod, nimajo nikogar niti za pogovor, kaj šele za resne spremembe kakovosti svojih življenj, ki je veliko boljši izraz kakor medicinsko določeno zdravje.

Naslov knjige je The Myth of Normal: Trauma, Illness & Healing in a Toxic Culture (Gabor Maté, Daniel Maté, Penguin, 2022). Sodeč po naslovu in podnaslovu, si lahko obetamo, da bomo prebrali kaj o mitu o normalnosti, o nečem, na kar ravno nismo navajeni, saj smo verjetno prepričani, da je normalnost pač konkretna vsakdanja in zelo otipljiva normalnost, ne pa mit. Mimogrede, ChatGPT mi je na vprašanje, kaj je mit, ponudil tale odgovor: Mit je tradicionalna zgodba ali pripoved, ki pojasnjuje verovanja ali prakse kulture ali skupine ljudi. Miti pogosto prikazujejo bogove, junake ali nadnaravna bitja in se lahko uporabljajo za poučevanje moralnih ali filozofskih lekcij ali za razlago naravnih pojavov. Miti lahko služijo tudi za zagotavljanje občutka identitete ali pripadnosti določeni kulturi ali skupnosti. V knjigi beremo tudi o travmah, boleznih in zdravljenju v toksični kulturi. Res zanimivo branje.

Naša pričakovanja so izpolnjena.

Najpomembnejši izraz v knjigi je toksična kultura. Avtor jo opredeli takole: celoten kontekst družbenih struktur, sistemov prepričanj, predpostavk in vrednot, ki nas obdajajo in nujno prežemajo vsak vidik našega življenja (str. 19). In zakaj ravno toksična kultura?

Ker živimo v svetu, v katerem družbena in gospodarska kultura ustvarja kronične stresorje, ki spodkopavajo dobro počutje na najresnejše načine (prav tam).

Vsakdo se lahko prepriča, v kakšne odnose vstopa vsak dan. Prav tako zlahka odgovori na vprašanje, koliko mu odnosi pomagajo pri osebnostni, duhovni rasti, kako čustveno in socialno inteligentni so. Koliko je poštenega, iskrenega in odprtega govora?

V obdobju komunikacijskega kapitalizma je izjemno pomembno razmišljati o občutenju hvaležnosti in spoštovanja, kajti komuniciranje pogosto ni nič drugega kot prenašanje informacij, ljudje pa mnogo bolj kot to potrebujemo dobre odnose. Občutek hvaležnosti in spoštovanja zato nista dobra le za dobro počutje ali blagostanje (well-being), temveč sta dobra zlasti za medsebojne odnose. Blagostanje brez takih odnosov je kakor rečna struga brez vode – težko govorimo o reki, če v strugi ni vode. 

Vidimo torej, da je poudarjanje pomena blagostanja, dobrobiti, dobrega počutja, telesnega in duševnega zdravja neposredni izraz in dokaz obstoja sodobne toksične kulture. Zakaj bi sicer vsi skupaj tako močno, tako dramatično in celo obsedeno ves čas poudarjali potrebo po zdravem življenju, če ne bi obenem vsaj nezavedno vedeli, da živimo v toksični kulturi? Če bi že živeli zdravo, bi živeli zdravo in ne bi bili obsedeni z zdravjem.

Kultura, ki bi nas morala podpirati, ki bi morala podpirati življenje v vsej njegovi raznolikosti, tega ravno ne dela, zato je izraz toksična upravičen. Kako to vemo?

Vemo, ker smo se prepričali. Skoraj čudežne, spektakularne gospodarske, tehnološke in medicinske dosežke, ki navdušujejo številne ljudi po vsem svetu, spremlja ravno tako čudežno veliko ljudi, ki zbolevajo zaradi stresa, trpijo zaradi nevednosti, neenakosti, degradacije okolja, podnebnih sprememb, revščine in socialne izoliranosti (prav tam, str. 20).

Naj navedem en sam podatek, ki sem ga izbral med številnimi podatki, da bi ponazoril srhljivost sodobne toksične kulture: Skoraj 70 odstotkov Američanov jemlje vsaj eno zdravilo na recept; več kot polovica jemlje dve (prav tam).

Kar postaja normalno, vse pogostejše in celo prevladujoče, je v resnici nenormalno, toksično, strupeno in nevarno za zdravje. Trdim, da veliko tega, kar velja v naši družbi za normalno, ni niti zdravo niti naravno, in da izpolnjevanje meril sodobne družbe za normalnost v mnogih pogledih pomeni ustrezati zahtevam, ki so z ozirom na naravne potrebe ljudi globoko nenormalne, to pa pomeni, da so nezdrave in škodljive na fiziološki, mentalni in celo duhovni ravni (prav tam, str. 23).