Kar je bilo pred desetletji alternativno, kultura upornikov, imenovali so jo tudi hipijevska kultura ali kontrakultura, je kmalu postalo komodificirano, postalo je del industrije sreče, zadovoljstva in dobrega počutja. Radikalne ideje so postale navadne, celo nevtralne, všečne, da so bile čim bolj priljubljene, ker so se kot take bolje prodajale. Razvili so se novi standardi normalnega vedenja, počutja, doživljanja in delovanja. Zaščitne znake uporniške kulture so spremenili v blago za globalno potrošnjo v svetu, ki ga imenuje politična teoretičarka Jodi Dean obdobje »komunikativnega kapitalizma«: neskončno komuniciranje preplavlja vse in vsakogar, zato ljudje komunicirajo in se ne pogovarjajo, neomejeno pretakanje informacij pa ne zagotavlja nobenega smisla in pogosto niti nima pomena.

Čisto nekaj drugega je odprt prostor za vse ljudi. To je prostor, v katerem se človeku ni treba identificirati s tem, kar drugi mislijo, da je, s tem, kar drugi želijo, da bi bil, s tem, kar drugi pravijo, da bi moral biti. Šele v takem prostoru je človek lahko to, kar želi biti. Tam človek čuti, da je, kar je, in da nobena kategorija nikoli ne more v celoti pojasniti njegove identitete ali jo sprejeti. Vselej namreč obstaja nekaj onkraj normalnega, pa ni patološko ali nenormalno. Je le ne-normalno in – novo.

Pogosti spontani refleks ljudi je, da je treba človeške osebke, ki razmišljajo drugače, najprej razvrstiti v znane kategorije, potem pa še »zdraviti«. Še preden je jasno, kaj beseda drugače sploh pomeni, se v njih zgane prepričanje, da je s človekom nekaj narobe, kar lahko pomeni le to, da ga je treba popraviti, zdraviti, da je treba z njim nekaj narediti, da ga je treba obravnavati.

Kljub napredovanju v sprejemanju drugačnosti so v sodobnem svetu taki refleksi še vedno pogosti. Ustvarjajo vtis, da so ljudje nekakšni strokovnjaki za normalnost in drugačnost, za to, koga je treba diagnosticirati, zdraviti in terapevtsko obravnavati. Ljudje pogosto pošiljajo drug drugega k psihiatrom ali psihologom. A kaj na to rečejo psihologi?

Ameriška avtorica Alissa Quart v knjigi z naslovom Republic of Outsiders: The Power of Amateurs, Dreamers, and Rebels (The New Press, 2011) uvodoma začrta koordinate odgovora na zastavljeno vprašanje. Takole zapiše: To so socialni outsiderji in odpadniki, ki vnovič razmišljajo, kaj v resnici pomeni razmišljati drugače. In so le nekateri izmed amaterjev, sanjačev in upornikov, ki sestavljajo Ameriko v Ameriki in tvorijo to, kar imenujem Republika outsiderjev.

V republiki ljudje niso kategorizirani, zato tam, na primer, ne obstajajo »ranljive družbene skupine«. V njej ne živijo pripadniki elite in ne živijo marginalci, ljudje na obrobju. Republika ni krog s središčem in margino.

V njej ne obstajajo hierarhična razmerja, razmerja gospostva in hlapčevanja. Alissa Quart: Čeprav se na prvi pogled zdi, da so skupine v temelju različne, pa predstavljajo ljudi na obrobju ameriške kulture, ki uporabljajo podobne mehanizme, da svoja sporočila, identitete, ideje ali izdelke posredujejo sebi podobnim in širši družbi. Ljudje v tej knjigi ne predstavljajo ene vrste odpora, temveč nepretrgan upor (str. 12).

Nepretrgan upor je tudi potreben, sicer človek prej ali slej zdrsne v kako kategorijo in se tam zatakne. Morda mu je všeč, da je zataknjen, morda mu pa tudi ni: morda je všeč drugim ljudem, ni pa nujno.

Kot bi nekateri ljudje radi videli svet, v katerem ne bi živeli drugačni ljudje. To bi bil, logično vzeto, svet, v katerem bi živele vse bolj blede kopije istega.