Knjiga z naslovom Bootstrapped: liberating ourselves from the American dream (Allisa Quart, HarperCollins, 2022) se začne z zagovorom preproste, a izjemno pomembne teze: Ljudje smo živali, programirane za iskanje povezav z drugimi ljudmi in za empatijo do njih. Dodali bi lahko sočutje, vendar to v tem trenutku, za potrebe tega zapisa, ni zelo pomembno. Pomembno je, da avtorica sprejme idejo o ljudeh kot socialnih in družbenih bitjih, ki se vzajemno potrebujejo in nenehno težijo k ustvarjanju medsebojnih povezav. Na kratko: ljudje želijo pripadati, želijo biti prepoznani in sprejeti v občestvu.

Naša telesa potrebujejo druga telesa, naši možgani potrebujejo druge možgane. Človek ne more biti prepoznan, če živi sam na planetu. Kratko malo potrebuje vsaj enega sotrpina, ki prav tako potrebuje njega, da ga prepozna. V temelju človekovega življenja torej odkrivam vzajemno potrebo po medsebojnem prepoznavanju in sprejemanju, potrjevanju in spoštovanju. Če nam drugi človek uide ali pobegne od nas, smo vsekakor v resnih škripcih. Že iz čisto sebičnih razlogov torej želimo, da ostane, zato skrbimo zanj.

Biološko gledano, ljudje ne moremo ustvariti sebe. Potrebujemo druge ljudi, na primer starša, da nas ustvarijo. V laboratoriju ne znamo narediti drugega telesa. Torej je bil pred menoj vedno nekdo, ki me je ustvaril. In ta drugi je prav tako potreboval drugega nosilca genetskega zapisa. Danes sicer znamo klonirati nekatera živa bitja, toda to še vedno ne pomeni, da človek naredi samega sebe.

Človek, ki je naredil samega sebe? Absurd.

Enako velja za duhovni ali simbolni razvoj, osebnostni razvoj, duševni razvoj. Nemogoče je, da bi se dojenček razvijal sam od sebe. Tak razvoj je kratko malo nemogoč, zato je nesmiselno trditi, da je nekdo naredil samega sebe, da se je naredil, da je self-made man. Karkoli je naredil, je naredil le, če so bili okoli njega še drugi ljudje.

Pa vendar je ljudem zelo blizu ideja, da mora človek skrbeti zase, imeti močno voljo in se razvijati, samouresničevati, samoaktualizirati, spreminjati. Da mora presegati samega sebe in sam od sebe težiti k ciljem, ki si jih zastavi sam. Zakaj jim je ta zamisel tako blizu, zakaj številni močno verjamejo vanjo?

Zgodovina je polna dokazov, kako se je v ljudi počasi naseljeval moralni imperativ. Sprejemali so ga, morda se jim je zdel zanimiv, privlačen, morda so bili celo navdušeni nad njim.

Človek bi moral biti uspešen, moral bi delati in rezultati dela bi se morali videti. Drugi ljudje bi lahko ugotavljali, kako priden je kdo, kako trdo dela, kako discipliniran je. Več dela pomeni večjo produktivnost, morda celo večjo učinkovitost. Na koncu dneva so rezultati dela vsem na očeh.

Rezultati dela so dobrine z vrednostjo.

Hrbtna stran istega je kajpak: lenoba, premalo dela, premajhna produktivnost, premajhna učinkovitost, premalo rezultatov dela. Sramota!

Tu dokončno zagrabi moralni imperativ, ki pravi, da je človek vreden le toliko, kolikor naredi.

Avtorica knjige zato podari: biti uspešen sam od sebe je pomenilo, da si moralno dober, in če ti ne uspe, si moralno pokvarjen (str. 15). Kdor ne uspe, torej ni le premalo učinkovit in produktiven, ni le premalo sposoben ali zmožen, večino sposobnosti in zmožnosti je kajpak podedoval, dobil od drugih torej, temveč je tudi moralno pokvarjen, je premalo moralen, je manj vreden, to pa ni dobro.

Kdor je prepoznan kot manj vreden, je slab človek. Namesto da bi plaval, se je odločil, da ne plava. Življenje je namreč tok, zato se moraš odločiti, ali boš plaval v njem ali pa boš potonil. Očitno je, da je vse skupaj stvar odločitve. Človek, posameznik se odloči pravilno ali pa se odloči narobe. Tako zelo preprosto je vse skupaj. In ko veš, kaj je pravilno, je moralno narobe, če se ne odločiš skladno z vednostjo o tem.

Namesto enega človeka se ne more odločiti drugi. Preprosto se ne more. Mojega življenja ne more živeti drugi človek, živim ga lahko samo sem. Torej je znova jasno, da se moram pravilno odločiti. In kaj je pravilno, mi najprej povedo drugi, tega si ne povem sam. Torej sem odvisen od njih. Ni čisto res, da je vse odvisno od mene. Najprej je namreč odvisno od drugih. Logično: če mi ne bi povedali, kako se moram odločati, bi bilo lahko moje življenje tudi drugačno.

Drugi mi torej ne dovolijo alternative. Na prvi pogled se zdi, da obstaja, plavaj ali utoni, toda v resnici ne obstaja, ker je pravilna odločitev samo ena: plavaj. Plavaj, kot plavajo drugi. A to je šele uvod v življenjsko zgodbo.

Ljudje, ki se pravilno odločajo, imajo boljši značaj. So moralno na pravi strani. So moralna bitja. Oni z druge strani niso moralni. In ker niso taki, niso dobri.

Alternativa pa je veliko boljša.

Ljudje kot socialna in družbena bitja ves čas iščemo drug drugega. Naravnani smo drug na drugega. Spontano skrbimo za odnose in skušamo biti na voljo drug drugemu. Ponujamo si pomoč, sodelujemo in smo solidarni. Smo empatični in sočutni. O tem ni nobenega dvoma.

Zakaj potem toliko ljudi verjame v kult individualizma?

Obstaja neizogibna mreža vzajemnosti (inescapable network of mutuality), poudarja avtorica (str. 18), toda včasih se ljudje bojijo računati nanjo, ker so moralno obremenjeni z občutki krivde in manjvrednosti. Drugih ne prosijo za pomoč, ker si mislijo, da jih bodo imeli za šibke, morda celo za izkoriščevalske in zajedavske parazite, ki hočejo živeti na račun drugih. Resnično, strahovi so veliki.

Na druge ljudi se torej ne gre zanašati; človek se lahko zanese edino nase. Kar je bilo v preteklosti nujno in neizogibno, kako sicer preživiš v savani, če se zanašaš izključno nase, je nenadoma moralno vprašljivo, škodljivo in skoraj prepovedano. Ne zanašaj se na druge, ne prosi jih za sodelovanje ali celo pomoč.

Biološka dediščina številnih generacij je tako nenadoma predmet škodljivega posmehovanja, vzvišenega moraliziranja in poniževanja. Njeni nosilci so šibki, moralno vprašljivi ljudi, slabi značaji, ki očitno nočejo okrepiti svojega jaza ali ega, svoje volje, nočejo se vzeti v roke, ne kažejo interesa, da bi se iz lastne mizerije izvlekli tako, kot jim je naročeno: primeš se za naramnice in se potegneš ven.

Kdor tega noče ali ne želi narediti, je devianten, ni »normalen«. Če ne poišče pomoči strokovnjakov, je brezbrižen, zanemarja samega sebe, zato je moralno še slabši, kot se zdi, da je.

Obstaja torej prepričanje, človek lahko izdela samega sebe, da je kakor kip, ki se oblikuje, da je lahko samozadosten, da je intelektualno samozadosten. A kako je lahko samozadosten čustveno, socialno in etično?

Brez drugih ljudi nikakor ne more biti.