Otroci so preveč zasvojeni z družbenimi mediji. Mladi ljudje preživijo preveč časa za zasloni in premalo na dvoriščih. Preveč razvajeni so, v življenju pa uspeš samo, če trdo delaš. Tako vedno znova ugotavljajo odrasli. Torej je mladim koristno svetovati, naj preživijo za zasloni manj časa in naj se naučijo trdo delati, sicer bodo sami krivi za neuspeh. In enako jim svetujejo, naj se otresejo zasvojenosti z mediji. Statistika kaže, da je veliko otrok pretežkih, zato naj jedo manj maščob in manj sladkorja. Ker se premalo gibljejo, naj se premikajo več, jim rečejo.

A malo razmišljajo, zakaj je tako. Kje so pravi vzroki za zasvojenost z mediji, s sladkorji, z digitalnimi napravami? Podobno bi se bilo vredno vprašati, kje so vzroki za revščino, stres, izgorelost, osamljenost, za depresivna stanja, tesnobna stanja, poskuse samomora. Je res vse tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, ki ugotavlja, da je nečesa preveč, potem pa preprosto doda, naj bo istega manj, pa bo vse v redu. In še. Zakaj je toliko ljudi pod stresom, zakaj je toliko odraslih delavcev zgaranih, izgorelih in osamljenih, depresivnih in nemočnih? Problemov očitno nimajo samo mladi ljudje.

Skladno z medicinskim načinom razmišljanja starši in strokovnjaki prepoznavajo simptome, za katere nemudoma predpisujejo rešitve. Dajejo nasvete, a nikoli ne povedo, kje so vzroki. Zanje bržčas ne vedo, saj bi o njih govorili, če bi jih poznali in razumeli. Obzorje njihovega razmišljanja je omejeno, zato prepoznavajo simptome ter predpisujejo terapije in dajejo nasvete. Ne razmišljajo, da smo ljudje predvsem simbolna bitja, da smo socialna in družbena bitja, da smo evolucijsko pogojeni na številne stvari, o katerih ne razmišljajo. Obljube, da bodo nasveti pomagali in da bodo predlagane rešitve učinkovite, se zato po navadi izkažejo za slabo premišljene, zlasti pa so neučinkovite.

V sodobnem svetu, v katerem se bohoti besednjak o ljudeh kot človeškem kapitalu, to je svet, v katerem prevladuje kult individualizma, mora posameznik že zgodaj v življenju postati sam svoj strokovnjak, potem ko se pozanima pri profesionalcih, starših in drugih ljudeh, kako mora živeti, kako se mora obnašati in kaj mora narediti, da bo zdrav, fit, uspešen in srečen. Informacije, ki jih pridobiva, si pogosto nasprotujejo, zato je zmeden. Sprašuje se, komu sploh lahko zaupa, na koga se lahko zanese, komu naj verjame.

Odgovor je skoraj na dlani: če ne moreš zaupati nikomur, zaupaj samemu sebi. Postani svoje sreče kovač, zavaruj se pred zunanjimi škodljivimi vplivi. Oblikuj svoj jaz, okrepi ga, opolnomoči se, nauči se spretno vijugati med pastmi vsakdana, trdo delaj in bodi discipliniran. Ne moreš sicer vedeti, kako natančno oblikovati samega sebe in kako krepiti voljo, toda v obupu se vendarle odločiš za ta ali oni pristop, ki ti ga morda svetuje kar sotrpin z enakimi problemi, kot jih imaš sam. Samemu sebi postaneš strokovnjak, zaupnik, svetovalec, znanstvenik in terapevt.

Nenehno spremljaš parametre, s katerimi meriš lastno učinkovitost. Šteješ kalorije, ugotavljaš, kakšni so aktualni indeksi zdravja, ali je volja že dovolj močna. Vse je namreč mogoče izraziti s številkami, verjameš, vse je mogoče izmeriti, zato meriš. Nenehno preverjaš, če si še na pravi poti, a se ti pot ravno tako nenehno izmika, ker si nekje globoko v sebi popolnoma zmeden in ne veš, kaj je res in kaj ni, v čem je sploh smisel vsega tega početja. Številke bi morale prinesti gotovost, saj so objektivna dejstva. Ne prinesejo je, zmeda je velika, duh je negotov, stiske se ne zmanjšajo, tesnoba ne izgine. Ne poznaš več resnice lastnega obstoja, zanašaš se na številke in strokovnjake, a vsakdo ti pove kaj drugega.

Povečuješ nadzor nad seboj, kolikor je v tvoji moči, a telo se ne da, duh je preširok, da bi ga lahko nadzoroval in spravil v okvire. Poleg tega ti prigovarjajo še to. Da moraš kritično misliti in biti ustvarjalen, edinstven, neponovljiv. Pojma nimaš, kaj je vse to, a ne upaš vprašati, da ne bi izpadel neumen. Na koncu si samo še utrujen, kot so utrujeni tudi številni drugi.

Ali kot zapiše v knjigi z naslovom The Care Crisis (Verso, 2022) Emma Dowling, ki poučuje na dunajski univerzi: Odkrivajo, da so izčrpani, ves čas so utrujeni in najmanjše naloge se jim zdijo prevelike. Čutijo, da se ne zmorejo spopadati z izzivi in začnejo kriviti sebe. A bolj ko se oseba obtožuje in bolj ko se zdi, da ni na vidiku nobene spremembe, bolj obupana je.

Ne dovoli, otrok moj, da te potegne v svet samoobtoževanja, lažnih obljub domnevnih avtoritet, praznih nasvetov samooklicanih gurujev in nenehnega diagnosticiranja navideznih strokovnjakov. Oklepaj se svoje mladosti z vsemi silami, čim dlje. Ne postaraj se.