Klasični film The Meaning of life (Terry Jones, Terry Gilliam, 1983), kultna pripoved o smislu življenja, njegovih eksistencialnih razsežnostih, institucionalnih okovih, absurdni vraževernosti ljudi in trivialnostih družbenega sistema, je po štirih desetletjih od nastanka še vedno svež in aktualen, morda pa je tak celo bolj kakor v času, ko smo si ga prvič ogledali. Filmski nasvet, naj bomo prijazni drug do drugega, naj se izogibamo maščobam in naj vsake kvatre preberemo kako dobro knjigo, je namreč danes tako rekoč po naravni poti vpet in zapakiran v žargon o uspešnosti, meritokraciji, kult individualizma in kulturo narcizma, v kateri se bohoti prepričanje, da bomo nekako ušli podnebnim katastrofam, ki se bodo skoraj čudežno zmanjšale, medtem pa se bomo lahko bolj ali manj v miru, saj kak norec vsake toliko časa vendarle sproži vojno, pripravljali na življenje z umetno inteligenco, ki nas bo morda zasužnjila, morda pa tudi ne, če se bomo dovolj potrudili, da jo bomo znali krotiti in nadzorovati, kot tudi sicer brezuspešno nadzorujemo drug drugega, lastna življenja in voljo do smisla oziroma pomena eksistence, ki je polna tesnobe, neracionalnosti, nesmislov in groze, a je obenem vendarle tudi skrivnostna, nedoločljiva in kaotična na način, ki ga še dolgo ne bomo povsem razumeli, čeprav se bomo ves čas obnašali, da nam je vse jasno, da vse razumemo in da imamo pred seboj razumne cilje, naddoločene s smislom življenja, ki ga v neoliberalnem svetu vse bolj oglašujejo prav ljudje, ki znajo spretno kopičiti denar, dobičke in moč oziroma oblast, medtem ko poudarjajo pomen psiholoških spoznanj o človekovem delu na sebi, skrbi za zdravje in trajnostnem življenju, za katerega dobro vedo, da jim trajno zagotavlja vse privilegije, na katere so že dolgo navajeni.

Ko pride v filmu orjaški in brezhibno oblečeni gospod Creosote v restavracijo, že slutimo, da se vse skupaj ne bo dobro končalo, kajti gospod tehta vsaj 300 kilogramov, zato se človek zares vpraša, zakaj bi še hotel jesti. Gora posode in steklenic, ki na mizi po končani večerji nemo priča o tem, kaj je pojedel in popil, je več kot simbol prestiža nekoga, ki si ga zaradi premoženja pač lahko privošči, saj je tudi prispodoba za nenehno kopičenje, ki ima v neoliberalnem svetu prestižni pomen kljub opozorilom, da si ga človeštvo ne more privoščiti, saj živi na premajhnem planetu, kar preprosto pomeni, da je kopičenje istega prej ali slej absurdno, kot je absurden gospod Creosote, ki ga po večerji kratko malo raznese.

Smisel življenja smo tako v pospešenih neoliberalnih desetletjih povečali do absurdnih razsežnosti, ki kažejo svojo temno plat v dejstvih, o katerih pričajo izjemno slavni ljudje, ki jim dnevno pošilja všečke na stotine milijonov ljudi z vsega sveta, sami pa se istočasno zdravijo za depresijo ali pa so zdaj manični zdaj depresivni, v vsakem primeru pa imajo nerazumljiv in nerazložljiv občutek, da niso nič vredni, da ne naredijo ničesar dovolj dobro in da so pravzaprav zgube.

Kako si lahko zguba, če ti nekaj milijonov ljudi vsak dan sporoča, da te občudujejo, te kujejo v zvezde in ti po malem zavidajo uspešnost, o kateri ne morejo niti sanjati, a bi radi sanjali, saj jih k temu ves čas nagovarjajo mediji, vplivneži in drugi pripadniki elite, da je videti, kot da zagotavlja vstop v elitni klub že samo dejstvo, da se človek trudi uspeti, da kaže dobro voljo in ustvarja vtis, da iz dneva v dan napreduje?

V svetu, kakršnega smo ustvarili, je to ne le mogoče, temveč je celo pričakovano, včasih pa tudi zahtevano, kajti smisel življenja smo vpeli v povsem napačne, groteskne koordinate. Nikoli v zgodovini človeštva namreč niso ljudje razmišljali, da je smisel življenja v slavi, v tem, da ti vsak dan ploska ogromno število ljudi in te občuduje, da imaš vsega dovolj in hočeš imeti vsega še veliko več.

Ne, smisel življenja je bil vselej zelo skromen in povezan z bližnjimi, do katerih je bil človek prijazen in je skušal narediti kaj dobrega. Tudi zase, seveda, a vselej z mislijo na druge, brez katerih njegovo delovanje sploh ne bi imelo nobenega smisla in pomena.